Page 79 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 79
neoliberalni prevzem feminističnega opolnomočenja in retroseksizem
ga postavljajo kot preživelega in ne več relevantnega ali nujnega. Dekleta/
ženske so v (medijski/medializirani) pokrajini predstavljena kot privlačne
heroine, ki brez težav parirajo moškim vrstnikom, čakajo pa jih uspeh/sla-
va/ipd. Toda to velja le za en segment deklet. Uspeh je pogosto relativen in
trenuten in ne vodi nujno oziroma sploh ne do bleščečih profesionalnih ka-
rier.5 Skratka, »postfeminizem« je na delu v matrici »preveč feminizma«, fe-
ministični program pa je dosežen (pravzaprav presežen) (Šribar, 2012: 122).
Še več, feminizem je krivec za to, da imamo nesrečne ženske.
Prav zares je bizaren obrat, da je za »paradoks upadajoče sreče žensk«
(paradoks domnevno zato, ker imajo ženske več pravic in možnosti kot v
preteklosti, a osebna sreča temu ne sledi) in težave sodobne ženske okriv-
ljen feminizem, ne pa moška dominacija, seksizem ali neenakost možnos-
ti (prim. Pilcher in Whelehan, 2004: 4; Petherick, 2016). Kot da večje po-
znavanje problema, večje zavedanje ipd. nujno vodi v več zadovoljstva in
osebne sreče.6 Feminizem je kriv za množice nesrečnih žensk brez otrok
– »nova znanstvena dejstva« se z lahkoto povežejo s sentimentalnim mo-
raliziranjem, kakršnega poznamo iz preteklosti, govori se denimo o epi-
demiji neplodnih, saj ženske predolgo odlašajo z materinstvom, tiktakajo
jim biološke ure ipd. Kot pravi Susan Faludi, je ta »backlash« sofisticiran in
hkrati banalen, navidezno »progresiven« in nazadnjaški (Faludi, 2005: 10).
Ustvarjena je klima, v kateri se na feminizem (spet) gleda z globokim neza-
upanjem. Največji sovražnik žensk je torej feminizem.
Imelda Whelehan pravi, da je za sodobne postfeministične diskurze
značilen retroseksizem, ki temelji na strahovih o padcu moške hegemonije
(nostalgija za časi, ko smo imeli domnevno prave ženske in moške) (Whele-
han, 2000, nav. po Gill in Scharff, 2011: 3). Retroseksizem je seksizem z ali-
bijem – videti je nekaj preteklega, nedolžnega in poznavajočega, zavestna
referenca na neko drugo dobo, čeprav jo žene naša doba (Williamson, 2003,
nav. po Gill, 2007: 111).
Če sklenemo, pri vseh teh pojavih ne gre za neposredni odziv na fe-
ministične argumente, pač pa za hkratno vključevanje nekaterih femini-
5 Hitro se lahko spomnimo na akademske kariere, kjer ženske »zastanejo«, pogosto za
vedno, na nekje pod vrhom hierarhij.
6 Mimogrede: zakaj, od kod to zanimanje za žensko srečo? Ali ni nezadovoljstvo smi-
selna reakcija na nepravičnost? Kot pravi Susan Faludi, se za slavljenjem zmage
(ameriških) žensk, za vztrajnim ponavljanjem, da je bitka za pravice žensk dobljena,
skriva še eno sporočilo: lahko da ste svobodne in enake, a nikoli še niste bile bolj nes-
rečne (Faludi, 2006: 1). Zakaj? Odgovor na uganko se ponuja kar sam in samo eden
je: enakost povzroča vso to bolečino, ženske so nesrečne natanko zato, ker so svobo-
dne, ženske je zasužnjila njihova lastna osvoboditev (ibid: 2).
79
ga postavljajo kot preživelega in ne več relevantnega ali nujnega. Dekleta/
ženske so v (medijski/medializirani) pokrajini predstavljena kot privlačne
heroine, ki brez težav parirajo moškim vrstnikom, čakajo pa jih uspeh/sla-
va/ipd. Toda to velja le za en segment deklet. Uspeh je pogosto relativen in
trenuten in ne vodi nujno oziroma sploh ne do bleščečih profesionalnih ka-
rier.5 Skratka, »postfeminizem« je na delu v matrici »preveč feminizma«, fe-
ministični program pa je dosežen (pravzaprav presežen) (Šribar, 2012: 122).
Še več, feminizem je krivec za to, da imamo nesrečne ženske.
Prav zares je bizaren obrat, da je za »paradoks upadajoče sreče žensk«
(paradoks domnevno zato, ker imajo ženske več pravic in možnosti kot v
preteklosti, a osebna sreča temu ne sledi) in težave sodobne ženske okriv-
ljen feminizem, ne pa moška dominacija, seksizem ali neenakost možnos-
ti (prim. Pilcher in Whelehan, 2004: 4; Petherick, 2016). Kot da večje po-
znavanje problema, večje zavedanje ipd. nujno vodi v več zadovoljstva in
osebne sreče.6 Feminizem je kriv za množice nesrečnih žensk brez otrok
– »nova znanstvena dejstva« se z lahkoto povežejo s sentimentalnim mo-
raliziranjem, kakršnega poznamo iz preteklosti, govori se denimo o epi-
demiji neplodnih, saj ženske predolgo odlašajo z materinstvom, tiktakajo
jim biološke ure ipd. Kot pravi Susan Faludi, je ta »backlash« sofisticiran in
hkrati banalen, navidezno »progresiven« in nazadnjaški (Faludi, 2005: 10).
Ustvarjena je klima, v kateri se na feminizem (spet) gleda z globokim neza-
upanjem. Največji sovražnik žensk je torej feminizem.
Imelda Whelehan pravi, da je za sodobne postfeministične diskurze
značilen retroseksizem, ki temelji na strahovih o padcu moške hegemonije
(nostalgija za časi, ko smo imeli domnevno prave ženske in moške) (Whele-
han, 2000, nav. po Gill in Scharff, 2011: 3). Retroseksizem je seksizem z ali-
bijem – videti je nekaj preteklega, nedolžnega in poznavajočega, zavestna
referenca na neko drugo dobo, čeprav jo žene naša doba (Williamson, 2003,
nav. po Gill, 2007: 111).
Če sklenemo, pri vseh teh pojavih ne gre za neposredni odziv na fe-
ministične argumente, pač pa za hkratno vključevanje nekaterih femini-
5 Hitro se lahko spomnimo na akademske kariere, kjer ženske »zastanejo«, pogosto za
vedno, na nekje pod vrhom hierarhij.
6 Mimogrede: zakaj, od kod to zanimanje za žensko srečo? Ali ni nezadovoljstvo smi-
selna reakcija na nepravičnost? Kot pravi Susan Faludi, se za slavljenjem zmage
(ameriških) žensk, za vztrajnim ponavljanjem, da je bitka za pravice žensk dobljena,
skriva še eno sporočilo: lahko da ste svobodne in enake, a nikoli še niste bile bolj nes-
rečne (Faludi, 2006: 1). Zakaj? Odgovor na uganko se ponuja kar sam in samo eden
je: enakost povzroča vso to bolečino, ženske so nesrečne natanko zato, ker so svobo-
dne, ženske je zasužnjila njihova lastna osvoboditev (ibid: 2).
79
