Page 78 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 78
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Opozoriti je treba, da aktualna retorika o enakosti in/ali enakih mo-
žnostih izvira iz dokaj zoženega fokusa na to, kaj enakost med spoloma ali
spoli (tako v izobraževanju kot na drugih področjih družbenega življenja)
sploh pomeni. Uspeh je uspeh le nekaterih, drugi/druge se morajo na svoji
poti skozi izobraževalni in kasneje karierni sistem vseskozi boriti. (Nekate-
re dimenzije neenakosti pa so sploh nevidne.1) Na hitro povedano: enakost
med spoloma/spoli se v izobraževanju razume pod geslom »uspešnost«, v
družbi širše pa pod geslom »potrošništvo«, ki se zamenjuje z opolnomoče-
njem (a za kakšno opolnomočenje gre in za koga? K temu se še vrnem.).2
Mogoče je postaviti tezo, da se neoliberalizem in postfeminizem3 vza-
jemno krepita in da je neoliberalizem »ospoljen«, saj so ženske v večji meri
kot moški vključene v dinamiko transformacij in samo-regulacij (Gill in
Scharff, 2011: 7). Z drugimi besedami, postfeminizem ni nekakšen odgovor
na feminizem, pač pa tudi, kot pravita Rosalind Gill in Christina Schar-
ff (2011: 7), entiteta, ki je vsaj deloma konstituirana skozi vseprisotne neoli-
beralne ideje. Povezave vidita avtorici na vsaj treh ravneh:4 (1) oba struktu-
rira močan tok individualizma, ki je skoraj popolnoma potlačil družbeno
ali politično; (2) samo-uravnavajoči se subjekt neoliberalizma je precej po-
doben samo-ustvarjajočemu se subjektu postfeminizma; in (3) popularno-
-kulturni diskurzi se obračajo na ženske, ki naj se samo-upravljajo ali sa-
mo-disciplinirajo, naj se, skratka, regulirajo in svoja dejanja predstavijo kot
svobodno izbiro (ibid.).
Postfeminizem, retroseksizem, »backlash«
Naštela sem nekaj izrazov, ki jih razumem kot povezane, a ne identične. Na
kratko bi se jih rada dotaknila.
Ena od glavnih značilnosti postfeminizma je ta, da ideološki diskur-
zi inkorporirajo feminizem oziroma nekatere njegove zahteve, hkrati pa
1 Kar zadeva slovensko situacijo, nimamo, kolikor mi je znano, nobenih podatkov o
seksizmu (in spolnem nadlegovanju) v izobraževalni vertikali pred univerzitetno
ravnijo. Ali se o tem sploh govori?
2 Za opolnomočenje lahko velja vse, kar koli ženska pač počne. Feminizem je v razred-
čeni raztopini očitno bolj sprejemljiv. Za humorno-bizarne primere iz medijskega
oziroma zvezdniškega sveta, cf. Freeman, 2016: »A največja ironija pri opolnomo-
čenju je ta, kako popolnoma nesmiselno – nemočno, bi rekla – je postalo kot izraz,
a kako so tiste, ki trdijo, da ga občutijo in katerim ga prodajajo, prav tiste, ki ga naj-
manj potrebujejo.«
3 Postfeminizem pravzaprav sproti definiram, nekaj še sledi v nadaljevanju, za več pa
gl. npr. Vendramin 2012.
4 Zelo shematično povzemam obe avtorici.
78
Opozoriti je treba, da aktualna retorika o enakosti in/ali enakih mo-
žnostih izvira iz dokaj zoženega fokusa na to, kaj enakost med spoloma ali
spoli (tako v izobraževanju kot na drugih področjih družbenega življenja)
sploh pomeni. Uspeh je uspeh le nekaterih, drugi/druge se morajo na svoji
poti skozi izobraževalni in kasneje karierni sistem vseskozi boriti. (Nekate-
re dimenzije neenakosti pa so sploh nevidne.1) Na hitro povedano: enakost
med spoloma/spoli se v izobraževanju razume pod geslom »uspešnost«, v
družbi širše pa pod geslom »potrošništvo«, ki se zamenjuje z opolnomoče-
njem (a za kakšno opolnomočenje gre in za koga? K temu se še vrnem.).2
Mogoče je postaviti tezo, da se neoliberalizem in postfeminizem3 vza-
jemno krepita in da je neoliberalizem »ospoljen«, saj so ženske v večji meri
kot moški vključene v dinamiko transformacij in samo-regulacij (Gill in
Scharff, 2011: 7). Z drugimi besedami, postfeminizem ni nekakšen odgovor
na feminizem, pač pa tudi, kot pravita Rosalind Gill in Christina Schar-
ff (2011: 7), entiteta, ki je vsaj deloma konstituirana skozi vseprisotne neoli-
beralne ideje. Povezave vidita avtorici na vsaj treh ravneh:4 (1) oba struktu-
rira močan tok individualizma, ki je skoraj popolnoma potlačil družbeno
ali politično; (2) samo-uravnavajoči se subjekt neoliberalizma je precej po-
doben samo-ustvarjajočemu se subjektu postfeminizma; in (3) popularno-
-kulturni diskurzi se obračajo na ženske, ki naj se samo-upravljajo ali sa-
mo-disciplinirajo, naj se, skratka, regulirajo in svoja dejanja predstavijo kot
svobodno izbiro (ibid.).
Postfeminizem, retroseksizem, »backlash«
Naštela sem nekaj izrazov, ki jih razumem kot povezane, a ne identične. Na
kratko bi se jih rada dotaknila.
Ena od glavnih značilnosti postfeminizma je ta, da ideološki diskur-
zi inkorporirajo feminizem oziroma nekatere njegove zahteve, hkrati pa
1 Kar zadeva slovensko situacijo, nimamo, kolikor mi je znano, nobenih podatkov o
seksizmu (in spolnem nadlegovanju) v izobraževalni vertikali pred univerzitetno
ravnijo. Ali se o tem sploh govori?
2 Za opolnomočenje lahko velja vse, kar koli ženska pač počne. Feminizem je v razred-
čeni raztopini očitno bolj sprejemljiv. Za humorno-bizarne primere iz medijskega
oziroma zvezdniškega sveta, cf. Freeman, 2016: »A največja ironija pri opolnomo-
čenju je ta, kako popolnoma nesmiselno – nemočno, bi rekla – je postalo kot izraz,
a kako so tiste, ki trdijo, da ga občutijo in katerim ga prodajajo, prav tiste, ki ga naj-
manj potrebujejo.«
3 Postfeminizem pravzaprav sproti definiram, nekaj še sledi v nadaljevanju, za več pa
gl. npr. Vendramin 2012.
4 Zelo shematično povzemam obe avtorici.
78
