Page 77 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 77
Neoliberalni prevzem feminističnega
opolnomočenja in retroseksizem
Valerija Vendramin
Prispevek se problemsko začenja pri vplivu t. i. neoliberalnih diskurzov
odličnosti na izobraževalne kontekste, kjer je zaznano, da pristope vse bolj
določajo/vodijo politični in ekonomski imperativi ter neoliberalna termi-
nologija (npr. »na znanju temelječe gospodarstvo«, »stroškovna učinkovi-
tost«, »vseživljenjsko učenje« ipd.). Zdi se, da je neustrezno vse tisto (ali
vsaj večina), kar se ne podreja politiki trga, tj. marketizaciji. Kot je dejal
Michael W. Apple, je ena vrsta racionalnosti močnejša kot vse druge, in
to je ekonomska racionalnost, v kateri je šolski sistem viden kot še ena vr-
sta produkta (Apple, 2000: 59–60). Za mednarodne organizacije z liberal-
no ideologijo, »pospremljeno z večino vlad razvitih držav, ki so ustvarile to
koncepcijo šole, je konkurenčnost postala prevladujoči aksiom vzgojno-iz-
obraževalnih sistemov«. Konkurenčnost ni več (le) stvar gospodarstva, pač
pa tudi vzgojno-izobraževalnih sistemov (Laval, 2005: 25). Te zahteve se-
veda ne zadevajo samo vzgoje in izobraževanja, s katerima začenjam svojo
analizo novih ospoljenih realnosti, ampak vodijo v legitimizacijo in repro-
dukcijo socialne in ekonomske stratifikacije širše.
Na vzgojno-izobraževalnem področju prevladuje »ugotovitev«, da je
v vzgoji in izobraževanju enakost med spoloma dosežena. A »enakost med
spoloma« v šoli v veliki meri zaznamujejo oziroma označujejo akademski
dosežki. Individualiziran dosežek je dojet kot kazalnik enakosti in izobra-
ževalni cilj (za več gl. Vendramin in Šimenc, 2016).
77
opolnomočenja in retroseksizem
Valerija Vendramin
Prispevek se problemsko začenja pri vplivu t. i. neoliberalnih diskurzov
odličnosti na izobraževalne kontekste, kjer je zaznano, da pristope vse bolj
določajo/vodijo politični in ekonomski imperativi ter neoliberalna termi-
nologija (npr. »na znanju temelječe gospodarstvo«, »stroškovna učinkovi-
tost«, »vseživljenjsko učenje« ipd.). Zdi se, da je neustrezno vse tisto (ali
vsaj večina), kar se ne podreja politiki trga, tj. marketizaciji. Kot je dejal
Michael W. Apple, je ena vrsta racionalnosti močnejša kot vse druge, in
to je ekonomska racionalnost, v kateri je šolski sistem viden kot še ena vr-
sta produkta (Apple, 2000: 59–60). Za mednarodne organizacije z liberal-
no ideologijo, »pospremljeno z večino vlad razvitih držav, ki so ustvarile to
koncepcijo šole, je konkurenčnost postala prevladujoči aksiom vzgojno-iz-
obraževalnih sistemov«. Konkurenčnost ni več (le) stvar gospodarstva, pač
pa tudi vzgojno-izobraževalnih sistemov (Laval, 2005: 25). Te zahteve se-
veda ne zadevajo samo vzgoje in izobraževanja, s katerima začenjam svojo
analizo novih ospoljenih realnosti, ampak vodijo v legitimizacijo in repro-
dukcijo socialne in ekonomske stratifikacije širše.
Na vzgojno-izobraževalnem področju prevladuje »ugotovitev«, da je
v vzgoji in izobraževanju enakost med spoloma dosežena. A »enakost med
spoloma« v šoli v veliki meri zaznamujejo oziroma označujejo akademski
dosežki. Individualiziran dosežek je dojet kot kazalnik enakosti in izobra-
ževalni cilj (za več gl. Vendramin in Šimenc, 2016).
77
