Page 69 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 69
Feministična »ponovna branja«:
oblikovanje književnega kanona
in njegovo umeščanje v kurikulum
Valerija Vendramin
Neposredna spodbuda za pričujoči prispevek prihaja iz različnih aktual-
nih virov – poleg tega, da me je vprašanje oblikovanja t. i. kanona (tj. avto-
ritativnega seznama del) na različnih področjih zanimalo že vseskozi, saj
je pomemben del feministične teorije in njenega projekta premisleka obsto-
ječih koordinat v znanosti in umetnosti. Za kanon velja nekaj podobnega
kot za druge restriktivne institucije, pravi Lillian S. Robinson (1983: 83): ko-
maj se jih zavedamo, dokler z njimi ne pridemo v konflikt. Elemente lite-
rarnega kanona preprosto vsrkamo v toku našega izobraževanja. A preden
se posvetim konceptualnim vprašanjem oblikovanja kanona in njegovega
»prenosa« v učne načrte, naj naveden nekaj podatkov, drobcev, ki ilustrira-
jo stanje, kakršno vlada v našem prostoru.
Zadnje čase je bilo s tem v zvezi zaslediti kar nekaj razprav po medi-
jih. Pred meseci smo lahko prebrali v enem od slovenskih tednikov, da »ni
naključje, da se veliko mladih (žensk) /.../ sprašuje: Zakaj se učimo le o pi-
sateljih?« (Horvat, 2017).1
Potem je tudi Literarni atlas Ljubljane, ki je po svojem izidu leta 2014
zbudil veliko polemičnih izzivov. V podrobnosti Atlasa in polemik, ki so
sledile, tule ne želim iti, o tem se je mogoče poučiti drugje, povem naj le, da
je v Atlasu od 94 obravnavanih oseb le 5 žensk.2
1 Prav gotovo se o tem sprašujemo tudi druge in drugi.
2 Maloštevilna prisotnost žensk oziroma brisanje žensk iz zgodovine pa ni edini pro-
blem Atlasa, prim. npr. tudi Plahuta Simčič, 2015.
69
oblikovanje književnega kanona
in njegovo umeščanje v kurikulum
Valerija Vendramin
Neposredna spodbuda za pričujoči prispevek prihaja iz različnih aktual-
nih virov – poleg tega, da me je vprašanje oblikovanja t. i. kanona (tj. avto-
ritativnega seznama del) na različnih področjih zanimalo že vseskozi, saj
je pomemben del feministične teorije in njenega projekta premisleka obsto-
ječih koordinat v znanosti in umetnosti. Za kanon velja nekaj podobnega
kot za druge restriktivne institucije, pravi Lillian S. Robinson (1983: 83): ko-
maj se jih zavedamo, dokler z njimi ne pridemo v konflikt. Elemente lite-
rarnega kanona preprosto vsrkamo v toku našega izobraževanja. A preden
se posvetim konceptualnim vprašanjem oblikovanja kanona in njegovega
»prenosa« v učne načrte, naj naveden nekaj podatkov, drobcev, ki ilustrira-
jo stanje, kakršno vlada v našem prostoru.
Zadnje čase je bilo s tem v zvezi zaslediti kar nekaj razprav po medi-
jih. Pred meseci smo lahko prebrali v enem od slovenskih tednikov, da »ni
naključje, da se veliko mladih (žensk) /.../ sprašuje: Zakaj se učimo le o pi-
sateljih?« (Horvat, 2017).1
Potem je tudi Literarni atlas Ljubljane, ki je po svojem izidu leta 2014
zbudil veliko polemičnih izzivov. V podrobnosti Atlasa in polemik, ki so
sledile, tule ne želim iti, o tem se je mogoče poučiti drugje, povem naj le, da
je v Atlasu od 94 obravnavanih oseb le 5 žensk.2
1 Prav gotovo se o tem sprašujemo tudi druge in drugi.
2 Maloštevilna prisotnost žensk oziroma brisanje žensk iz zgodovine pa ni edini pro-
blem Atlasa, prim. npr. tudi Plahuta Simčič, 2015.
69
