Page 71 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 71
feministična »ponovna branja« ...
Književni kanon
Književni kanon6 tradicionalno velja za zbirko znanih, reprezentativnih in
obče pomembnih del, ki so se nekako kar sama izvila iz kopice ostalih so-
rodnih »izdelkov« zaradi svoje notranje vrednosti in brezčasne kvalitete.
Moje izhodišče pa je, da so zapisi zgodovine nepopolni in pristranski: vse-
bine niso nevtralen izbor iz kulture, ampak rezultat procesov, v katerih so
izobraževanje in oblastna razmerja del nerazdružljive dvojice. Tu ne gre za
nevtralne zbirke vednosti, ampak za selekcijo, ki jo zaznamuje vizija legiti-
mne vednosti neke družbene skupine (Apple, 1992: 131–132).
Književni kanon (omejimo se na tega) je tako nastal kot »zgodovinsko
dejstvo«. Osnovna predpostavka je bila/je začela postajati, da je velika knji-
ževnost univerzalna in da izraža univerzalne resnice o človeškem življenju.
A vključitev avtorjev in njihovih besedil v zgodovino, kurikule in razisko-
valno delo ni naključna in objektivna izbira, ki se zgodi »kar sama«. Ta dela
niso objets trouvés, ki jih je naplavilo na obale zgodovine, pač pa je njiho-
va izbira plod hegemonizacije polja, ki zapis zgodovine naredi za nepopol-
nega in pristranega. Kanon je zgolj eden od možnih nizov za selekcijo – ko
enkrat razumemo, kako kanoni nastajajo, kanon ni več nekaj, kar je re-
prezentativna vednost in veljavnost vse družbe (Gates, 1992: 34; prim. tudi
Vendramin, 2003: 70). Priznati moramo, da je kanon družbeni konstrukt
(Benton, 2000: 270)
In nadalje: odsotnost avtoric ima opraviti s pomeni, povezanimi z
»ženskimi« deli. Ti se razlikujejo od »moških«, a ne nujno zaradi edinstve-
ne ženske estetike7 ali novih filozofij lepote in umetnosti, svojstvenih, iz-
ključno na ženski spol vezanih perspektiv ipd., pač pa (tudi) zaradi drugač-
nih pogojev, v katerih taka umetnost nastaja in se sprejema (bere, ocenjuje,
uvršča, ali pa tudi ne, v kanon) (Vendramin, 2003: 52). Ženska umetnost se
bere kot izraz meja oziroma omejenosti ženskega spola, ki ne more nikoli
doseči domnevno univerzalnih kvalitet Umetnosti (in to z veliko začetni-
co!) (ibid.).
Feministične intervencije (oziroma ponovna branja)
Možnosti za spremembo stanja – tako na popolnoma praktični ravni kot
tudi na ravni razumevanja samega pojma – so (vsaj) naslednje.
6 Poznamo tudi druge oziroma drugačne kanone: umetnostne, biblične ipd. Prim. še
npr. Benton, 2000.
7 To je poseben problem, ki se mu tule žal ne morem posvetiti.
71
Književni kanon
Književni kanon6 tradicionalno velja za zbirko znanih, reprezentativnih in
obče pomembnih del, ki so se nekako kar sama izvila iz kopice ostalih so-
rodnih »izdelkov« zaradi svoje notranje vrednosti in brezčasne kvalitete.
Moje izhodišče pa je, da so zapisi zgodovine nepopolni in pristranski: vse-
bine niso nevtralen izbor iz kulture, ampak rezultat procesov, v katerih so
izobraževanje in oblastna razmerja del nerazdružljive dvojice. Tu ne gre za
nevtralne zbirke vednosti, ampak za selekcijo, ki jo zaznamuje vizija legiti-
mne vednosti neke družbene skupine (Apple, 1992: 131–132).
Književni kanon (omejimo se na tega) je tako nastal kot »zgodovinsko
dejstvo«. Osnovna predpostavka je bila/je začela postajati, da je velika knji-
ževnost univerzalna in da izraža univerzalne resnice o človeškem življenju.
A vključitev avtorjev in njihovih besedil v zgodovino, kurikule in razisko-
valno delo ni naključna in objektivna izbira, ki se zgodi »kar sama«. Ta dela
niso objets trouvés, ki jih je naplavilo na obale zgodovine, pač pa je njiho-
va izbira plod hegemonizacije polja, ki zapis zgodovine naredi za nepopol-
nega in pristranega. Kanon je zgolj eden od možnih nizov za selekcijo – ko
enkrat razumemo, kako kanoni nastajajo, kanon ni več nekaj, kar je re-
prezentativna vednost in veljavnost vse družbe (Gates, 1992: 34; prim. tudi
Vendramin, 2003: 70). Priznati moramo, da je kanon družbeni konstrukt
(Benton, 2000: 270)
In nadalje: odsotnost avtoric ima opraviti s pomeni, povezanimi z
»ženskimi« deli. Ti se razlikujejo od »moških«, a ne nujno zaradi edinstve-
ne ženske estetike7 ali novih filozofij lepote in umetnosti, svojstvenih, iz-
ključno na ženski spol vezanih perspektiv ipd., pač pa (tudi) zaradi drugač-
nih pogojev, v katerih taka umetnost nastaja in se sprejema (bere, ocenjuje,
uvršča, ali pa tudi ne, v kanon) (Vendramin, 2003: 52). Ženska umetnost se
bere kot izraz meja oziroma omejenosti ženskega spola, ki ne more nikoli
doseči domnevno univerzalnih kvalitet Umetnosti (in to z veliko začetni-
co!) (ibid.).
Feministične intervencije (oziroma ponovna branja)
Možnosti za spremembo stanja – tako na popolnoma praktični ravni kot
tudi na ravni razumevanja samega pojma – so (vsaj) naslednje.
6 Poznamo tudi druge oziroma drugačne kanone: umetnostne, biblične ipd. Prim. še
npr. Benton, 2000.
7 To je poseben problem, ki se mu tule žal ne morem posvetiti.
71
