Page 263 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 263
pr eusmer itev od poučevanja k učenju matematike z upor abo aktivnih metod dela
zato zanimiv. Tako pridobljeno znanje in sposobnosti pa so malodane od-
porni proti pozabi.
Sodelovanje med sošolci in z učiteljem je pri mojem modelu vodilo v
demokratične in humane odnose, kar je pripeljalo do boljšega medsebojne-
ga poznavanja v oddelku, to pa je predvsem z učiteljeve strani omogočalo
individualizacijo – približanje pouka posamezniku (njegovim sposobnos-
tim, zanimanjem, željam). Privlačnost mojega pouka je bila še toliko več-
ja, ker je učenca čustveno, doživljajsko angažirala in ga zaradi dinamičnos-
ti pouk ni začel dolgočasiti.
Na podlagi analize dobljenih rezultatov sem potrdila splošno hipote-
zo:
Učenci, ki bodo deležni eksperimentalnega kognitivno-konstruktivistič-
nega modela pouka matematike, bodo uspešnejši pri reševanju matematič-
nih nalog na vseh matematičnih področjih (pri aritmetiki in algebri, geome-
triji z merjenjem, obdelavi podatkov ter logiki in jeziku) od učencev, deležnih
behaviorističnega pouka matematike.
Rezultati moje raziskave so uporabni pri načrtovanju učenja in pou-
čevanja matematike ter pri izobraževanju učiteljev in bodočih profesorjev
razrednega pouka. Pomembna oziroma skoraj nujna je sprememba prav na
ravni izobraževanja bodočih pedagoških kadrov, saj le-ti pri svojem delu
pogosto uporabljajo prav način poučevanja, ki so ga bili sami deležni med
svojim izobraževanjem, in ta je večinoma tradicionalni, transmisijski na-
čin. To dejstvo pa privede do tega, da učitelji od svojih učencev zahtevajo
predvsem memoriranje definicij in pojmov ter avtomatizirano izvajanje ra-
čunskih algoritmov.
Z mojo raziskavo sem ugotovila, da lahko pri učencu pričakujemo
kvalitetnejše znanje, če je pri pouku aktivno soudeležen v usvajanju zna-
nja; v pogovore z učiteljem, preko katerih učitelj ugotavlja, ali so učenčeve
ugotovitve skladne s pričakovanimi, ter sodeluje s sošolci v tej meri, da jim
prisluhne in si s tem pridobi drugačno mnenje in utemeljitve, ki jih lahko
primerja s svojimi, jih nadgrajuje ali pa ovrže in sprejme nove. Pri tem je
ključno, da učenec vsako novo matematično znanje vgradi v miselne pove-
zave, saj na tak način viša raven svoje matematične pismenosti.
Z mojim izgrajenim kognitivno-konstruktivističnim modelom pouka
sem učencem s sodobnimi metodami dela, ki zahtevajo v večji meri lastno
aktivnost učencev, v čim večji meri poskušala dati možnost samostojnega
ali skupinskega reševanja matematičnih problemov in nalog, pri katerih so
učenci morali samostojno le s posrednim vodenjem učitelja priti do ustre-
263
zato zanimiv. Tako pridobljeno znanje in sposobnosti pa so malodane od-
porni proti pozabi.
Sodelovanje med sošolci in z učiteljem je pri mojem modelu vodilo v
demokratične in humane odnose, kar je pripeljalo do boljšega medsebojne-
ga poznavanja v oddelku, to pa je predvsem z učiteljeve strani omogočalo
individualizacijo – približanje pouka posamezniku (njegovim sposobnos-
tim, zanimanjem, željam). Privlačnost mojega pouka je bila še toliko več-
ja, ker je učenca čustveno, doživljajsko angažirala in ga zaradi dinamičnos-
ti pouk ni začel dolgočasiti.
Na podlagi analize dobljenih rezultatov sem potrdila splošno hipote-
zo:
Učenci, ki bodo deležni eksperimentalnega kognitivno-konstruktivistič-
nega modela pouka matematike, bodo uspešnejši pri reševanju matematič-
nih nalog na vseh matematičnih področjih (pri aritmetiki in algebri, geome-
triji z merjenjem, obdelavi podatkov ter logiki in jeziku) od učencev, deležnih
behaviorističnega pouka matematike.
Rezultati moje raziskave so uporabni pri načrtovanju učenja in pou-
čevanja matematike ter pri izobraževanju učiteljev in bodočih profesorjev
razrednega pouka. Pomembna oziroma skoraj nujna je sprememba prav na
ravni izobraževanja bodočih pedagoških kadrov, saj le-ti pri svojem delu
pogosto uporabljajo prav način poučevanja, ki so ga bili sami deležni med
svojim izobraževanjem, in ta je večinoma tradicionalni, transmisijski na-
čin. To dejstvo pa privede do tega, da učitelji od svojih učencev zahtevajo
predvsem memoriranje definicij in pojmov ter avtomatizirano izvajanje ra-
čunskih algoritmov.
Z mojo raziskavo sem ugotovila, da lahko pri učencu pričakujemo
kvalitetnejše znanje, če je pri pouku aktivno soudeležen v usvajanju zna-
nja; v pogovore z učiteljem, preko katerih učitelj ugotavlja, ali so učenčeve
ugotovitve skladne s pričakovanimi, ter sodeluje s sošolci v tej meri, da jim
prisluhne in si s tem pridobi drugačno mnenje in utemeljitve, ki jih lahko
primerja s svojimi, jih nadgrajuje ali pa ovrže in sprejme nove. Pri tem je
ključno, da učenec vsako novo matematično znanje vgradi v miselne pove-
zave, saj na tak način viša raven svoje matematične pismenosti.
Z mojim izgrajenim kognitivno-konstruktivističnim modelom pouka
sem učencem s sodobnimi metodami dela, ki zahtevajo v večji meri lastno
aktivnost učencev, v čim večji meri poskušala dati možnost samostojnega
ali skupinskega reševanja matematičnih problemov in nalog, pri katerih so
učenci morali samostojno le s posrednim vodenjem učitelja priti do ustre-
263
