Page 262 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 262
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
onalnimi preverjanji znanja. Kako biti/postati dober učitelj, je vprašanje, ki
je v vzgojno-izobraževalnem procesu vedno aktualno.
V sodobnem svetu obstaja nešteto raziskav in proučevanj o tem, kako
izboljšati načine poučevanja. Vse ali pa večina teh vodi k isti rešitvi, in sicer
k spremembi poučevanja. To pomeni, da naj ne bi bil učitelj več v središču
vzgojno-izobraževalnega procesa, ampak vse večjo vlogo naj bi pridobival
učenec. Kljub temu pa ima učitelj v tem procesu ključno vlogo, saj ustrezno
pripravi material obravnave, usmerja in posredno vodi učence skozi pro-
ces učenja in ugotavlja doseganje predhodno zastavljenih učnih ciljev ter
»popravlja« napačne učenčeve predstave. Vsa ta dela pa učitelj lahko izvaja
z uporabo sodobnih metod poučevanja, pri katerih je glavno vodilo lastna
aktivnost učencev.
Tako je rešitev težav našega vzgojno-izobraževalnega sistema ponu-
jena na dlani – učenje učenja, ki je definirano kot sposobnost učiti se in
vztrajati pri učenju, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in z in-
formacijami, individualno in v skupinah. Pri tem učenju gre za zavest o
lastnem učnem procesu in potrebah, prepoznavanju priložnosti, ki so na
voljo, in sposobnost premagovanja ovir za uspešno učenje. Gre za prido-
bivanje, obdelavo in sprejemanje novega znanja in spretnosti ter iskanje in
uporabo nasvetov. Pri učenju učenja učenci nadgrajujejo svoje predhodne
izkušnje z učenjem in življenjske izkušnje v različnih okoliščinah (Priporo-
čilo Evropskega parlamenta in Sveta, 2006).
Namen raziskave je bil približati učiteljem razrednega pouka kogni-
tivno-konstruktivističen način poučevanja. Na ta način sem želela, da bi v
prvi vrsti učitelji pridobili zaupanje vase in v svoje sposobnosti o zmožnos-
ti izvedbe takega pouka, nadalje, da bi učitelji uvideli nujnost po prevetritvi
svojega »zastarelega« načina poučevanja in vanj vnesli sodobnejše metode
dela in nenazadnje, da bi se učitelji otresli predsodkov, da uvedba novosti
prinaša samo delo in da rezultatov ni, kar nakazuje na dejstvo, da so taki
učitelji samozadostni, kar je v nasprotju z živostjo tega poklica.
Z izgradnjo kognitivno-konstruktivističnega modela pouka sem v ek-
sperimentalni skupini pri pouku matematike v 3. razredu osnovne šole
predvsem formirala kognitivno strukturo. To je ključnega pomena za učen-
čevo in sploh človekovo nadaljnje delovanje in v splošnem tudi za življenje,
kajti z aktivnim učenjem se ne pridobi le novega znanja, ampak tudi me-
tode in postopke za reševanje novih problemov. Poleg tega učna aktivnost
in motivacija prihajata od znotraj, saj učenec problem doživlja kot svoj in je
262
onalnimi preverjanji znanja. Kako biti/postati dober učitelj, je vprašanje, ki
je v vzgojno-izobraževalnem procesu vedno aktualno.
V sodobnem svetu obstaja nešteto raziskav in proučevanj o tem, kako
izboljšati načine poučevanja. Vse ali pa večina teh vodi k isti rešitvi, in sicer
k spremembi poučevanja. To pomeni, da naj ne bi bil učitelj več v središču
vzgojno-izobraževalnega procesa, ampak vse večjo vlogo naj bi pridobival
učenec. Kljub temu pa ima učitelj v tem procesu ključno vlogo, saj ustrezno
pripravi material obravnave, usmerja in posredno vodi učence skozi pro-
ces učenja in ugotavlja doseganje predhodno zastavljenih učnih ciljev ter
»popravlja« napačne učenčeve predstave. Vsa ta dela pa učitelj lahko izvaja
z uporabo sodobnih metod poučevanja, pri katerih je glavno vodilo lastna
aktivnost učencev.
Tako je rešitev težav našega vzgojno-izobraževalnega sistema ponu-
jena na dlani – učenje učenja, ki je definirano kot sposobnost učiti se in
vztrajati pri učenju, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in z in-
formacijami, individualno in v skupinah. Pri tem učenju gre za zavest o
lastnem učnem procesu in potrebah, prepoznavanju priložnosti, ki so na
voljo, in sposobnost premagovanja ovir za uspešno učenje. Gre za prido-
bivanje, obdelavo in sprejemanje novega znanja in spretnosti ter iskanje in
uporabo nasvetov. Pri učenju učenja učenci nadgrajujejo svoje predhodne
izkušnje z učenjem in življenjske izkušnje v različnih okoliščinah (Priporo-
čilo Evropskega parlamenta in Sveta, 2006).
Namen raziskave je bil približati učiteljem razrednega pouka kogni-
tivno-konstruktivističen način poučevanja. Na ta način sem želela, da bi v
prvi vrsti učitelji pridobili zaupanje vase in v svoje sposobnosti o zmožnos-
ti izvedbe takega pouka, nadalje, da bi učitelji uvideli nujnost po prevetritvi
svojega »zastarelega« načina poučevanja in vanj vnesli sodobnejše metode
dela in nenazadnje, da bi se učitelji otresli predsodkov, da uvedba novosti
prinaša samo delo in da rezultatov ni, kar nakazuje na dejstvo, da so taki
učitelji samozadostni, kar je v nasprotju z živostjo tega poklica.
Z izgradnjo kognitivno-konstruktivističnega modela pouka sem v ek-
sperimentalni skupini pri pouku matematike v 3. razredu osnovne šole
predvsem formirala kognitivno strukturo. To je ključnega pomena za učen-
čevo in sploh človekovo nadaljnje delovanje in v splošnem tudi za življenje,
kajti z aktivnim učenjem se ne pridobi le novega znanja, ampak tudi me-
tode in postopke za reševanje novih problemov. Poleg tega učna aktivnost
in motivacija prihajata od znotraj, saj učenec problem doživlja kot svoj in je
262
