Page 256 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 256
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
mišljeno, da je aktivno učenje tista mentalna dejavnost, ki pripelje do pove-
zav med miselno in konkretno dejavnostjo (Žakelj, 2004).
Številne raziskave (Bransford in sodelavci, 2000) so pokazale, da je
trajnost in uporabnost znanja, ki je pridobljeno na t. i. aktivni način, večja,
kot če je to znanje zgolj privzeto, saj so učenci, ki so z aktivnim preiskova-
njem odkrili določene matematične koncepte, to znanje uporabili v novih
in netipičnih situacijah, medtem ko so učenci, ki so se z istimi matematič-
nimi koncepti le seznanili (se naučili na pamet), v novih situacijah odpove-
dali (Rutar Ilc, 2002).
Kognitivni psihologi (Piaget, Vigotski, Bruner, Bransford, Marzano,
po Rutar Ilc, 2002) so poudarili pomen takšne aktivnosti, pri kateri uče-
nec sam, ob premišljeni učiteljevi podpori v procesu raziskovanja in odkri-
vanja, analiziranja in povezovanja, prihaja do lastnih spoznanj oziroma jih
izgrajuje.
Tako pri t. i. transmisijskem pristopu, kjer gre pretežno za prenaša-
nje gotovih znanj, so učenci do neke mere aktivni, saj poslušajo učiteljevo
razlago in jo skušajo dojeti. Kljub temu pa učenci niso aktivni v večini po-
membnih faz spoznavnega postopka, ampak so le seznanjeni s spoznanji,
ki so rezultat spoznavne poti, ki jo je opravil nekdo drug, sami pa ne gredo
skoznjo (Rutar Ilc, 2002).
Aktivni pristop, ki je utemeljen v lastnem odkrivanju in izgrajevanju
spoznanj s pomočjo različnih dejavnosti in miselnih procesov ter postop-
kov, ki jih te dejavnosti spodbujajo, je tisti, ki v bolj pasivno privzemanje
gotovih znanj omogoča ponotranjenje pojmov, principov in zakonitosti, s
tem pa tudi trajnost in transferno vrednost znanja (Rutar Ilc, 2002).
Spremembe v družbenih razmerah narekujejo tudi spremembe teorij
učenja, na njihovi podlagi pa tudi didaktična načela. Vzporedno z razvo-
jem tehnike se spreminja obseg, način in mediji komuniciranja. Tudi to je
eden od razlogov za vse večji pomen konstruktivistične teorije učenja, ki te-
melji na razvoju miselnih navad, ki jih učenci sistematično razvijajo v uč-
nem procesu (Krapše, 2002).
Učitelji se pri svojem delu soočamo s pomembnimi spremembami, ki
lahko pomenijo priložnost, da se v slovenskih šolah spremeni vloga učitelja.
Zagotovo ima učitelj zelo pomembno vlogo pri uvajanju sprememb v
šolsko prakso, predvsem z vidika načrtovanja in delno organizacije spre-
memb. Učitelj je oseba, ki zagotovo pogojuje in vpliva na znanje in strokov-
nost v najširšem pomenu, na odnose na vseh ravneh v razredu in na delov-
ne pogoje, ki jih je potrebno nenehno izboljševati.
256
mišljeno, da je aktivno učenje tista mentalna dejavnost, ki pripelje do pove-
zav med miselno in konkretno dejavnostjo (Žakelj, 2004).
Številne raziskave (Bransford in sodelavci, 2000) so pokazale, da je
trajnost in uporabnost znanja, ki je pridobljeno na t. i. aktivni način, večja,
kot če je to znanje zgolj privzeto, saj so učenci, ki so z aktivnim preiskova-
njem odkrili določene matematične koncepte, to znanje uporabili v novih
in netipičnih situacijah, medtem ko so učenci, ki so se z istimi matematič-
nimi koncepti le seznanili (se naučili na pamet), v novih situacijah odpove-
dali (Rutar Ilc, 2002).
Kognitivni psihologi (Piaget, Vigotski, Bruner, Bransford, Marzano,
po Rutar Ilc, 2002) so poudarili pomen takšne aktivnosti, pri kateri uče-
nec sam, ob premišljeni učiteljevi podpori v procesu raziskovanja in odkri-
vanja, analiziranja in povezovanja, prihaja do lastnih spoznanj oziroma jih
izgrajuje.
Tako pri t. i. transmisijskem pristopu, kjer gre pretežno za prenaša-
nje gotovih znanj, so učenci do neke mere aktivni, saj poslušajo učiteljevo
razlago in jo skušajo dojeti. Kljub temu pa učenci niso aktivni v večini po-
membnih faz spoznavnega postopka, ampak so le seznanjeni s spoznanji,
ki so rezultat spoznavne poti, ki jo je opravil nekdo drug, sami pa ne gredo
skoznjo (Rutar Ilc, 2002).
Aktivni pristop, ki je utemeljen v lastnem odkrivanju in izgrajevanju
spoznanj s pomočjo različnih dejavnosti in miselnih procesov ter postop-
kov, ki jih te dejavnosti spodbujajo, je tisti, ki v bolj pasivno privzemanje
gotovih znanj omogoča ponotranjenje pojmov, principov in zakonitosti, s
tem pa tudi trajnost in transferno vrednost znanja (Rutar Ilc, 2002).
Spremembe v družbenih razmerah narekujejo tudi spremembe teorij
učenja, na njihovi podlagi pa tudi didaktična načela. Vzporedno z razvo-
jem tehnike se spreminja obseg, način in mediji komuniciranja. Tudi to je
eden od razlogov za vse večji pomen konstruktivistične teorije učenja, ki te-
melji na razvoju miselnih navad, ki jih učenci sistematično razvijajo v uč-
nem procesu (Krapše, 2002).
Učitelji se pri svojem delu soočamo s pomembnimi spremembami, ki
lahko pomenijo priložnost, da se v slovenskih šolah spremeni vloga učitelja.
Zagotovo ima učitelj zelo pomembno vlogo pri uvajanju sprememb v
šolsko prakso, predvsem z vidika načrtovanja in delno organizacije spre-
memb. Učitelj je oseba, ki zagotovo pogojuje in vpliva na znanje in strokov-
nost v najširšem pomenu, na odnose na vseh ravneh v razredu in na delov-
ne pogoje, ki jih je potrebno nenehno izboljševati.
256
