Page 255 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 255
pr eusmer itev od poučevanja k učenju matematike z upor abo aktivnih metod dela
-konstruktivističnega modela pouka razvijati miselne strategije in veščine
pri učencih na posameznih matematičnih področjih.
Primernost eksperimentalnega modela sem preverila z eksperimen-
tom, ki je trajal 8 mesecev in v katerem je sodelovalo 240 učencev tretjega
razreda. Učenci so bili razdeljeni v dve skupini: eksperimentalno in kontro-
lno. Eksperimentalna skupina je delovala po eksperimentalnem kognitiv-
no-konstruktivističnem modelu pouka, ki sem ga izgradila na osnovi tujih
raziskav, upoštevajoč slovenski prostor. Kontrolna skupina je imela pouk
matematike po behaviorističnem modelu pouka.
Na podlagi analize dobljenih rezultatov sem potrdila splošno in te-
meljno raziskovalno hipotezo:
Učenci, ki bodo deležni eksperimentalnega kognitivno-konstruktivistič-
nega modela pouka matematike, bodo uspešnejši pri reševanju matematič-
nih nalog na vseh matematičnih področjih (pri aritmetiki in algebri, geome-
triji z merjenjem, obdelavi podatkov ter logiki in jeziku), kot učenci, deležni
behaviorističnega pouka matematike.
Teoretična izhodišča
Sodobne šolske reforme po svetu si prizadevajo pri učencih doseči razum-
ljivo, osmišljeno in trajno znanje. Konstruktivistične teorije znanja teme-
ljijo na predpostavki, da posameznik oblikuje svoje znanje z lastnim izgra-
jevanjem znanja, zato zagovorniki konstruktivistične teorije menijo, da bi
prav konstruktivistične teorije znanja postale glavno izhodišče posodablja-
nja kurikula (Rutar Ilc, 2002).
Najprej je potrebno definirati pojma poučevanje in učenje. Poučevanje
razumemo predvsem kot prenašanje znanja, učenje pa kot njegovo privze-
manje oz. usvajanje. Zato naj bi bilo poučevanje bolj kot prenašanje znanja
zagotavljanje pogojev, v katerih je mogoč aktivni pristop, kar pomeni od-
krivanje in izgrajevanje znanja, ne pa le njegovo privzemanje.
Kaj razumemo kot aktivno učenje? Vsako učenje zagotovo zahteva do-
ločen miselni napor, četudi gre le za memoriranje dejstev. V tem smislu bi
lahko rekli, da je vsako učenje dejavno. Seveda pa učenje izoliranih infor-
macij brez oblikovanja novih pojmovnih povezav ne vodi do trajnega in ka-
kovostnega znanja. Tudi ne gre enačiti miselne dejavnosti z dejavnostmi,
pri katerih učenci uporabljajo didaktični material. Učenje in poučeva-
nje morata zagotoviti interakcijo med konkretno in miselno dejavnostjo,
ki privede do povezav. Zato bo v nadaljevanju s pojmom »aktivno učenje«
255
-konstruktivističnega modela pouka razvijati miselne strategije in veščine
pri učencih na posameznih matematičnih področjih.
Primernost eksperimentalnega modela sem preverila z eksperimen-
tom, ki je trajal 8 mesecev in v katerem je sodelovalo 240 učencev tretjega
razreda. Učenci so bili razdeljeni v dve skupini: eksperimentalno in kontro-
lno. Eksperimentalna skupina je delovala po eksperimentalnem kognitiv-
no-konstruktivističnem modelu pouka, ki sem ga izgradila na osnovi tujih
raziskav, upoštevajoč slovenski prostor. Kontrolna skupina je imela pouk
matematike po behaviorističnem modelu pouka.
Na podlagi analize dobljenih rezultatov sem potrdila splošno in te-
meljno raziskovalno hipotezo:
Učenci, ki bodo deležni eksperimentalnega kognitivno-konstruktivistič-
nega modela pouka matematike, bodo uspešnejši pri reševanju matematič-
nih nalog na vseh matematičnih področjih (pri aritmetiki in algebri, geome-
triji z merjenjem, obdelavi podatkov ter logiki in jeziku), kot učenci, deležni
behaviorističnega pouka matematike.
Teoretična izhodišča
Sodobne šolske reforme po svetu si prizadevajo pri učencih doseči razum-
ljivo, osmišljeno in trajno znanje. Konstruktivistične teorije znanja teme-
ljijo na predpostavki, da posameznik oblikuje svoje znanje z lastnim izgra-
jevanjem znanja, zato zagovorniki konstruktivistične teorije menijo, da bi
prav konstruktivistične teorije znanja postale glavno izhodišče posodablja-
nja kurikula (Rutar Ilc, 2002).
Najprej je potrebno definirati pojma poučevanje in učenje. Poučevanje
razumemo predvsem kot prenašanje znanja, učenje pa kot njegovo privze-
manje oz. usvajanje. Zato naj bi bilo poučevanje bolj kot prenašanje znanja
zagotavljanje pogojev, v katerih je mogoč aktivni pristop, kar pomeni od-
krivanje in izgrajevanje znanja, ne pa le njegovo privzemanje.
Kaj razumemo kot aktivno učenje? Vsako učenje zagotovo zahteva do-
ločen miselni napor, četudi gre le za memoriranje dejstev. V tem smislu bi
lahko rekli, da je vsako učenje dejavno. Seveda pa učenje izoliranih infor-
macij brez oblikovanja novih pojmovnih povezav ne vodi do trajnega in ka-
kovostnega znanja. Tudi ne gre enačiti miselne dejavnosti z dejavnostmi,
pri katerih učenci uporabljajo didaktični material. Učenje in poučeva-
nje morata zagotoviti interakcijo med konkretno in miselno dejavnostjo,
ki privede do povezav. Zato bo v nadaljevanju s pojmom »aktivno učenje«
255
