Page 254 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 254
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
telji razvijajo in postavljajo konceptualne rešitve, vpeljevanje novosti v pra-
kso pa gre po modelu, pri katerem gresta razvoj in implementacija sočasno.
Že v Izhodiščih kurikularne prenove (1996), ki jih je maja 1996 sprejel
Nacionalni kurikularni svet, so bile izpostavljene konkretne spremembe,
ki naj bi prispevale k razreševanju problemov na področju izobraževanja.
V prenovi oziroma reformi je bila še posebna pozornost namenjena vklju-
čevanju učiteljev, staršev in druge strokovne javnosti s pomočjo pristopov
»od zgoraj navzdol« in »od spodaj navzgor«. Hkrati je reforma vključila sis-
tematično evalvacijo procesa dela.
V letu 2006 se je v Sloveniji začela posodobitev kurikula oz. učnih na-
črtov po celotni vertikali (Smernice, 2007), od osnovne šole do gimnazi-
je kot nadgradnja kurikularne prenove iz leta 1998. Posodobitev je sledila
ugotovitvam domačih in mednarodnih raziskav, spremljavi pouka oz. šol-
ski praksi. Analize so pokazale, da je treba med drugim posodobiti tako ci-
lje in vsebine kot tudi didaktične pristope učenja in poučevanja.
Učitelji si vedno prizadevajo dobro učiti, da pa bi do tega cilja prišli, so
potrebne moč in energija ter sposobnost vplivanja na učence. Odlični učite-
lji imajo potrebne osebnostne lastnosti in sposobnost vplivanja, kar pa upo-
rabljajo z dobro premišljenimi učnimi metodami (Rutar Ilc, 2002).
Z uvajanjem sprememb v naš šolski sistem je ob učnih načrtih, ki so v
nastajanju, jasno, da stari način dela (poučevanje računskih spretnosti) iz-
ginja, mnoge znane veščine (frontalno poučevanje) in spretnosti pa posta-
jajo zastarele in neučinkovite. Za doseganje zastavljenih ciljev na področju
osnovnega, proceduralnega in problemskega znanja po Gagnejevi taksono-
miji se pojavljajo nove priložnosti, ki zahtevajo nove sposobnosti in znanja.
Ključna rešitev je v usposabljanju, učenju, ki temelji na aktivnem vključeva-
nju udeležencev učnega procesa, kar lahko poimenujemo kot učenje skozi
dejavnosti. Tako učenje temelji na konstruktivističnem pristopu, izkušenj-
skem učenju, problemskem učenju ipd. (Rutar Ilc, 2002).
Ravno zaradi naštetih slabosti, ki preprečujejo preusmeritev od pou-
čevanja k učenju, sem se odločila za raziskavo, v kateri sem, izhajajoč iz
modelov poučevanja in učenja ter iz sodobnega kognitivno-konstruktivi-
stičnega modela pouka (Valenčič Zuljan, 2002; Yager, 1991), empirični del
raziskave izvedla v obliki eksperimenta, ki je bil usmerjen k ciljem: razvi-
ti in evalvirati eksperimentalni kognitivno-konstruktivistični model pou-
ka, pri katerem je učenec v vlogi aktivnega soustvarjalca v učnem procesu;
evalvirati kognitivne dosežke učencev in hkrati emocionalno motivacijski
odnos otrok do matematike ter z uporabo eksperimentalnega kognitivno-
254
telji razvijajo in postavljajo konceptualne rešitve, vpeljevanje novosti v pra-
kso pa gre po modelu, pri katerem gresta razvoj in implementacija sočasno.
Že v Izhodiščih kurikularne prenove (1996), ki jih je maja 1996 sprejel
Nacionalni kurikularni svet, so bile izpostavljene konkretne spremembe,
ki naj bi prispevale k razreševanju problemov na področju izobraževanja.
V prenovi oziroma reformi je bila še posebna pozornost namenjena vklju-
čevanju učiteljev, staršev in druge strokovne javnosti s pomočjo pristopov
»od zgoraj navzdol« in »od spodaj navzgor«. Hkrati je reforma vključila sis-
tematično evalvacijo procesa dela.
V letu 2006 se je v Sloveniji začela posodobitev kurikula oz. učnih na-
črtov po celotni vertikali (Smernice, 2007), od osnovne šole do gimnazi-
je kot nadgradnja kurikularne prenove iz leta 1998. Posodobitev je sledila
ugotovitvam domačih in mednarodnih raziskav, spremljavi pouka oz. šol-
ski praksi. Analize so pokazale, da je treba med drugim posodobiti tako ci-
lje in vsebine kot tudi didaktične pristope učenja in poučevanja.
Učitelji si vedno prizadevajo dobro učiti, da pa bi do tega cilja prišli, so
potrebne moč in energija ter sposobnost vplivanja na učence. Odlični učite-
lji imajo potrebne osebnostne lastnosti in sposobnost vplivanja, kar pa upo-
rabljajo z dobro premišljenimi učnimi metodami (Rutar Ilc, 2002).
Z uvajanjem sprememb v naš šolski sistem je ob učnih načrtih, ki so v
nastajanju, jasno, da stari način dela (poučevanje računskih spretnosti) iz-
ginja, mnoge znane veščine (frontalno poučevanje) in spretnosti pa posta-
jajo zastarele in neučinkovite. Za doseganje zastavljenih ciljev na področju
osnovnega, proceduralnega in problemskega znanja po Gagnejevi taksono-
miji se pojavljajo nove priložnosti, ki zahtevajo nove sposobnosti in znanja.
Ključna rešitev je v usposabljanju, učenju, ki temelji na aktivnem vključeva-
nju udeležencev učnega procesa, kar lahko poimenujemo kot učenje skozi
dejavnosti. Tako učenje temelji na konstruktivističnem pristopu, izkušenj-
skem učenju, problemskem učenju ipd. (Rutar Ilc, 2002).
Ravno zaradi naštetih slabosti, ki preprečujejo preusmeritev od pou-
čevanja k učenju, sem se odločila za raziskavo, v kateri sem, izhajajoč iz
modelov poučevanja in učenja ter iz sodobnega kognitivno-konstruktivi-
stičnega modela pouka (Valenčič Zuljan, 2002; Yager, 1991), empirični del
raziskave izvedla v obliki eksperimenta, ki je bil usmerjen k ciljem: razvi-
ti in evalvirati eksperimentalni kognitivno-konstruktivistični model pou-
ka, pri katerem je učenec v vlogi aktivnega soustvarjalca v učnem procesu;
evalvirati kognitivne dosežke učencev in hkrati emocionalno motivacijski
odnos otrok do matematike ter z uporabo eksperimentalnega kognitivno-
254
