Page 250 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 250
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
nekakšen stranski produkt človekovega prizadevanja za moralnost. Razmi-
šljal je nekako takole: Naša dolžnost je, da storimo tisto, kar je prav, to pri-
zadevanje nas sicer lahko osrečuje, ni pa nujno, da nas. Ob tem se zastavi
vprašanje, ali sta oba etična principa izključujoča ali je možno med njima
potegniti vzporednice.
Vsaka družba, civilizacija se je ukvarjala z vprašanjem dobrega življe-
nja. Koncept etos je imel v različnih zgodovinskih in kulturoloških okvi-
rih zelo različne pomene. Že etimologija razkriva, da ima sam izraz več po-
menov. Izhaja iz starogrške besede ethe (ethea), ki pomeni navado, običaj.
Pomeni pa tudi značaj in moralno držo. V starogrškem pomenu besede
etos predstavlja vse tisto, česar je človek vešč, kar človek dobro opravi skla-
dno z vrlino (gr. arete). Tako etos lahko velja za dobrega športnika, dobre-
ga pesnika ali pa dobrega čevljarja, ki je vešč svojega posla. Pri Aristotelu
lahko beremo, da sta moralni in intelektualni etos veščini, ki sodita okvir
praktičnega razuma. Srečnost (eudaimonia) je najvišje dobro in cilj na sebi.
Srečnost ne more biti cilj za nekaj drugega. Srečnost tako ne more posta-
ti statusni simbol v smislu: »Družbeno sprejemljiv sem le, če sem srečen.«
Sreča kot družbeni status ne more biti najvišji smoter v Aristotelovem smis-
lu. Sreča ne more biti orodje za dosego drugega cilja. Družba, ki promovi-
ra srečnost skozi reklamne oglase in posameznikom sporoča, da so dovolj
dobri le, če so srečni, koncepta srečnosti pravzaprav ne razume. Za Aristo-
tela je srečnost razumska aktivnost (egon) v skladu z vrlino (arete). Srečnos-
ti Aristotel ne razume kot nekakšnega stanja duha, temveč kot prizadeva-
nje, ki ga vodi razum. Srečnost je prizadevanje in ne danost, za srečnost se
je treba potruditi. V Nikomahovi etiki precej pozornosti posveti material-
nemu bogastvu, pri čemer na koncu ugotovi, da bogastvo ne osrečuje. Bo-
gastvo lahko pomaga pri tem, da smo srečni, ni pa pogoj za srečnost. Da bi
razumeli pomen vrline (širokosrčnost, pogum, pravičnost, blagost, visoko-
miselnot) poglejmo njeno naravo. Vrlina je v pravilnem odnosu do ugodja
in neugodja, lahko se krepi ali slabi. Bistvo vrline je, da jo ponavljamo. Vrli-
na ni enkratno dejanje, če si pogumen enkrat, to še ne pomeni, da je to tvoja
vrlina. Prava vrlina je del tvojega značaja, je značajska lastnost.
Srečnost kot edini smisel
Ali je biologija človeka drugačna od psihologije človeka in kako razlika po-
gojuje našo srečnost? Starogrški filozofi že zaznavajo razliko med narav-
nim determinizmom, kateremu je podvržen tudi človek, in svobodi člo-
veka, ki jo omogoča razum. Prav zaradi razlike med naturo in kulturo se
250
nekakšen stranski produkt človekovega prizadevanja za moralnost. Razmi-
šljal je nekako takole: Naša dolžnost je, da storimo tisto, kar je prav, to pri-
zadevanje nas sicer lahko osrečuje, ni pa nujno, da nas. Ob tem se zastavi
vprašanje, ali sta oba etična principa izključujoča ali je možno med njima
potegniti vzporednice.
Vsaka družba, civilizacija se je ukvarjala z vprašanjem dobrega življe-
nja. Koncept etos je imel v različnih zgodovinskih in kulturoloških okvi-
rih zelo različne pomene. Že etimologija razkriva, da ima sam izraz več po-
menov. Izhaja iz starogrške besede ethe (ethea), ki pomeni navado, običaj.
Pomeni pa tudi značaj in moralno držo. V starogrškem pomenu besede
etos predstavlja vse tisto, česar je človek vešč, kar človek dobro opravi skla-
dno z vrlino (gr. arete). Tako etos lahko velja za dobrega športnika, dobre-
ga pesnika ali pa dobrega čevljarja, ki je vešč svojega posla. Pri Aristotelu
lahko beremo, da sta moralni in intelektualni etos veščini, ki sodita okvir
praktičnega razuma. Srečnost (eudaimonia) je najvišje dobro in cilj na sebi.
Srečnost ne more biti cilj za nekaj drugega. Srečnost tako ne more posta-
ti statusni simbol v smislu: »Družbeno sprejemljiv sem le, če sem srečen.«
Sreča kot družbeni status ne more biti najvišji smoter v Aristotelovem smis-
lu. Sreča ne more biti orodje za dosego drugega cilja. Družba, ki promovi-
ra srečnost skozi reklamne oglase in posameznikom sporoča, da so dovolj
dobri le, če so srečni, koncepta srečnosti pravzaprav ne razume. Za Aristo-
tela je srečnost razumska aktivnost (egon) v skladu z vrlino (arete). Srečnos-
ti Aristotel ne razume kot nekakšnega stanja duha, temveč kot prizadeva-
nje, ki ga vodi razum. Srečnost je prizadevanje in ne danost, za srečnost se
je treba potruditi. V Nikomahovi etiki precej pozornosti posveti material-
nemu bogastvu, pri čemer na koncu ugotovi, da bogastvo ne osrečuje. Bo-
gastvo lahko pomaga pri tem, da smo srečni, ni pa pogoj za srečnost. Da bi
razumeli pomen vrline (širokosrčnost, pogum, pravičnost, blagost, visoko-
miselnot) poglejmo njeno naravo. Vrlina je v pravilnem odnosu do ugodja
in neugodja, lahko se krepi ali slabi. Bistvo vrline je, da jo ponavljamo. Vrli-
na ni enkratno dejanje, če si pogumen enkrat, to še ne pomeni, da je to tvoja
vrlina. Prava vrlina je del tvojega značaja, je značajska lastnost.
Srečnost kot edini smisel
Ali je biologija človeka drugačna od psihologije človeka in kako razlika po-
gojuje našo srečnost? Starogrški filozofi že zaznavajo razliko med narav-
nim determinizmom, kateremu je podvržen tudi človek, in svobodi člo-
veka, ki jo omogoča razum. Prav zaradi razlike med naturo in kulturo se
250
