Page 249 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26

Kaj mladostnika resnično osrečuje

Nataša Kne

Sodobna družba je polna najrazličnejših raziskav o »količini« sreče med

različnimi družbenimi skupinami, med mladimi, med starejšimi, med
ženskami, med moškimi, raziskave se sprašujejo večinoma o materialnih,
ekonomskih, pa tudi socialnih, psiholoških pogojih srečnosti. Raziskave
so največkrat osredotočene predvsem na materialni aspekt dobrega življe-
nja, večinoma gre za vprašanja glede prihodkov, službe, stopnje izobrazbe,
temu primerni so tudi odgovori anketirancev, ki tudi sami poudarjajo po-
men rednih prihodkov in redne službe kot glavnega zagotovila za srečno
življenje. V tej razpravi se bom dotaknila drugih tem in vprašanj, ki opre-
deljujejo srečnost. Zanimalo me bo najprej, kako srečnost sploh opredeliti,
ali sodobna družba, ki srečnost zahteva, sploh meri na pravi cilj. Ali je to-
rej srečnost in gonja za srečnost res tisti cilj v življenju, ki ga velja zasledo-
vati, in če ni, kateri bi lahko bili cilji za dobro, zadovoljno življenje. Pri tem
se bom oprla na starogrško pojmovanje moralnosti in srečnosti ter na Kan-
tovo deontološko etiko.

Srečnost je osrednji koncept filozofskih razprav od antične filozofije
naprej. Aristotel in Epikur sta dobršen del svojega filozofskega opusa po-
svetila prav človekovi potrebi in želji po boljšem življenju, ki mora po nju-
nem mnenju prinašati srečo. Za oba filozofa je srečnost sploh edina, ki si je
želimo zaradi nje same, je najvišji cilj in ne more biti sredstvo za dosego ne-
kega višjega cilja. Filozofska misel seveda ne ostane samo pri tem. Najhujši
kritik takšnega pojmovanja srečnosti je bil Kant, ki je srečnost razumel kot

249