Page 215 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 215
vloga staršev šoloobveznih otrok in njihova pr ičakovanja ...
si zaradi večje samozavesti mestni starši dovolijo več od njihovih primer-
ljivih ruralnih staršev in da je zato povsem možna diskrepanca, da po eni
strani starši deklarativno v nacionalnih raziskavah šoli zaupajo, po drugi
strani pa ni bilo nikdar toliko pritožb o delu šol kot prav s strani staršev-
ske publike danes.
Ko smo predstavnike staršev v ljubljanskem Aktivu spraševali (Anke-
ta, 2017), kakšna so pričakovanja staršev, so bili odgovori skoraj univerzal-
ni:
− Da so slišani (da šola sliši in upošteva njihove predloge),
− Da so lahko prisotni (da vstopanje v šolo ni omejeno),
− Da se jim šola posveti (da si učitelji in strokovni delavci ter vodstvo
šole zanje vzame dovolj časa).
Prepoznava potrebe po večjem vključevanju staršev v šolske in ob-
šolske procese tako pri ZASSS kot pri ASSLOŠ ni nič novega. Na podro-
čju kompetenc vodstvenih kadrov je vprašanje vključevanja staršev že leta
v ospredju zanimanja, saj omogoča vodstvom šol zmanjšanje napetosti v
primeru konfliktnih ali kriznih situacij (Draper, 2014: 135). Priporočeno je
tudi, da si šole pomagajo s postopkovnimi priročniki (ibid.), ki jih pri nas
nekatere šole že imajo v okviru pravil šolskega reda in vzgojnih načrtov,
vendar so postopki v teh dokumentih pogosto zelo rudimentarno oprede-
ljeni. Seveda lahko pričakovanja staršev trčijo s pogledi učiteljev, ki jih lah-
ko strnemo v tri skupine: (a) problem avtonomije šole in učitelja, (b) pro-
blem zagotavljanja »pedagoškega« (delovnega) miru, (c) problem »vstopa
staršev v šolo« (komunikacije s starši) (Chetty idr., 2011).
V raziskavi je sodelovalo 25 od 50 osnovnih šol, ki se združujejo v Ak-
tivu svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol. Metodologija v tem delu raz-
iskave je bila enostavna: predstavniki staršev so imeli možnost sodelovati
v posredovanju petih najbolj perečih tematik, ki so jim jih izpostavili starši
po njihovih šolah. Tudi tu je šlo za večstopenjski proces. Predstavniki star-
šev v Aktivu so enotno navodilo naslovili na svoje svete staršev, ki so bo-
disi samostojno bodisi v konzultaciji s starši po razredih (kjer so bile več-
je šole) prišli do identificiranja ključnih problemov. Njihova naloga je bila
probleme ali problemske sklope rangirati in navesti pet (5) najbolj perečih
tematik. V naslednji fazi smo odgovore zbrali s pomočjo spletne aplikaci-
je »Forms« in jih končno obdelali ter razvrstili in rangirali. Podanih je bilo
124 mnenj, ki smo jih strnili v 41 različnih skupin problemov. To pomeni,
da so se šole »prekrivale« v povprečju v eni tretjini (33%) mnenj (Tabela 24).
215
si zaradi večje samozavesti mestni starši dovolijo več od njihovih primer-
ljivih ruralnih staršev in da je zato povsem možna diskrepanca, da po eni
strani starši deklarativno v nacionalnih raziskavah šoli zaupajo, po drugi
strani pa ni bilo nikdar toliko pritožb o delu šol kot prav s strani staršev-
ske publike danes.
Ko smo predstavnike staršev v ljubljanskem Aktivu spraševali (Anke-
ta, 2017), kakšna so pričakovanja staršev, so bili odgovori skoraj univerzal-
ni:
− Da so slišani (da šola sliši in upošteva njihove predloge),
− Da so lahko prisotni (da vstopanje v šolo ni omejeno),
− Da se jim šola posveti (da si učitelji in strokovni delavci ter vodstvo
šole zanje vzame dovolj časa).
Prepoznava potrebe po večjem vključevanju staršev v šolske in ob-
šolske procese tako pri ZASSS kot pri ASSLOŠ ni nič novega. Na podro-
čju kompetenc vodstvenih kadrov je vprašanje vključevanja staršev že leta
v ospredju zanimanja, saj omogoča vodstvom šol zmanjšanje napetosti v
primeru konfliktnih ali kriznih situacij (Draper, 2014: 135). Priporočeno je
tudi, da si šole pomagajo s postopkovnimi priročniki (ibid.), ki jih pri nas
nekatere šole že imajo v okviru pravil šolskega reda in vzgojnih načrtov,
vendar so postopki v teh dokumentih pogosto zelo rudimentarno oprede-
ljeni. Seveda lahko pričakovanja staršev trčijo s pogledi učiteljev, ki jih lah-
ko strnemo v tri skupine: (a) problem avtonomije šole in učitelja, (b) pro-
blem zagotavljanja »pedagoškega« (delovnega) miru, (c) problem »vstopa
staršev v šolo« (komunikacije s starši) (Chetty idr., 2011).
V raziskavi je sodelovalo 25 od 50 osnovnih šol, ki se združujejo v Ak-
tivu svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol. Metodologija v tem delu raz-
iskave je bila enostavna: predstavniki staršev so imeli možnost sodelovati
v posredovanju petih najbolj perečih tematik, ki so jim jih izpostavili starši
po njihovih šolah. Tudi tu je šlo za večstopenjski proces. Predstavniki star-
šev v Aktivu so enotno navodilo naslovili na svoje svete staršev, ki so bo-
disi samostojno bodisi v konzultaciji s starši po razredih (kjer so bile več-
je šole) prišli do identificiranja ključnih problemov. Njihova naloga je bila
probleme ali problemske sklope rangirati in navesti pet (5) najbolj perečih
tematik. V naslednji fazi smo odgovore zbrali s pomočjo spletne aplikaci-
je »Forms« in jih končno obdelali ter razvrstili in rangirali. Podanih je bilo
124 mnenj, ki smo jih strnili v 41 različnih skupin problemov. To pomeni,
da so se šole »prekrivale« v povprečju v eni tretjini (33%) mnenj (Tabela 24).
215
