Page 210 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 210
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
V nedavnem dokumentu, ki ga je dolgo usklajevala in aprila 2018 tudi
objavila Zveza aktivov svetov staršev Slovenije, je zapisan naslednji odlo-
mek:
»Naša splošna ugotovitev je, da so na naših šolah dobri, predani
in zavzeti učitelji, ki smo jim zelo hvaležni za njihovo delo v dob-
ro naših otrok. Znanje, ki ga naši otroci pridobijo, je po objektiv-
nih zunanjih raziskavah sodeč dobro. V primerjavi s šolskimi sis-
temi v Evropi imamo v Sloveniji relativno dobro delujoč sistem
jutranjega varstva, subvencionirane prehrane po šolah, podaljša-
nega bivanja. Ima pa slovenski šolski sistem tudi pomanjkljivo-
sti, ki nas skrbijo. Kot starši otrok, za katere prihodnost nam gre,
opozarjamo na pomanjkljivosti in predlagamo izboljšave. Treba
bi bilo: (1) urediti učne načrte, (2) vzpostaviti sistem zagotavlja-
nja kakovosti v osnovni šoli, (3) zagotoviti stabilno in celovito
učbeniško politiko, (4) okrepiti vzgojno vlogo šole, (5) zagotovi-
ti pravočasno obravnavo in enotne kriterije za otroke s posebnimi
potrebami, (6) uravnotežiti upravljanje osnovnih šol (3×3), (7) ok-
repiti partnersko vlogo staršev v šolskem sistemu«. (ZASSS, 2018)
Iz zapisanega vidimo, da le stežka govorimo o »modalnem« oziroma
»povprečnem« staršu. Gre za konsenz o zelo različnih vsebinskih področ-
jih identificiranja problemov slovenskega šolstva: od preobloženih učnih
načrtov, preko načinov upravljanja šol in merjenja kakovosti, pa vse do želje
po krepitvi partnerske vloge staršev v šolskem sistemu. Nadalje je potreb-
no upoštevati, da gre za doseženi konsenz predstavnikov staršev na ravni,
ki je zelo daleč od posameznega šolskega razreda. Vmes so ne le sveti star-
šev posameznih šol, pač pa še regionalni ali lokalni aktivi svetov staršev in
šele na koncu je na državni ravni telo, sestavljeno iz predstavnikov vseh ak-
tivov združenih v zvezo (Slika 9).
Poenotenje stališč o tako različnih temah je možno le takrat, kadar je
linija odločanja jasna in enostavna. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, je
večji problem v širši neaktivnosti, ko starši zunaj težav ali uspehov svojega
otroka preprosto ne posežejo. V to skupino po izkušnjah predstavnikov po
aktivih spada velika večina staršev šoloobveznih otrok. Marsikdo med nji-
mi niti ne pozna organiziranosti predstavniškega telesa staršev.
Poglejmo, kako slovenska zakonodaja umešča in opredeljuje delova-
nje »starševskega stanu«, če smemo starševski položaj, vlogo in funkcijo kot
déležnika šolskega sistema tako poimenovati. Zakon o organiziranju in fi-
210
V nedavnem dokumentu, ki ga je dolgo usklajevala in aprila 2018 tudi
objavila Zveza aktivov svetov staršev Slovenije, je zapisan naslednji odlo-
mek:
»Naša splošna ugotovitev je, da so na naših šolah dobri, predani
in zavzeti učitelji, ki smo jim zelo hvaležni za njihovo delo v dob-
ro naših otrok. Znanje, ki ga naši otroci pridobijo, je po objektiv-
nih zunanjih raziskavah sodeč dobro. V primerjavi s šolskimi sis-
temi v Evropi imamo v Sloveniji relativno dobro delujoč sistem
jutranjega varstva, subvencionirane prehrane po šolah, podaljša-
nega bivanja. Ima pa slovenski šolski sistem tudi pomanjkljivo-
sti, ki nas skrbijo. Kot starši otrok, za katere prihodnost nam gre,
opozarjamo na pomanjkljivosti in predlagamo izboljšave. Treba
bi bilo: (1) urediti učne načrte, (2) vzpostaviti sistem zagotavlja-
nja kakovosti v osnovni šoli, (3) zagotoviti stabilno in celovito
učbeniško politiko, (4) okrepiti vzgojno vlogo šole, (5) zagotovi-
ti pravočasno obravnavo in enotne kriterije za otroke s posebnimi
potrebami, (6) uravnotežiti upravljanje osnovnih šol (3×3), (7) ok-
repiti partnersko vlogo staršev v šolskem sistemu«. (ZASSS, 2018)
Iz zapisanega vidimo, da le stežka govorimo o »modalnem« oziroma
»povprečnem« staršu. Gre za konsenz o zelo različnih vsebinskih področ-
jih identificiranja problemov slovenskega šolstva: od preobloženih učnih
načrtov, preko načinov upravljanja šol in merjenja kakovosti, pa vse do želje
po krepitvi partnerske vloge staršev v šolskem sistemu. Nadalje je potreb-
no upoštevati, da gre za doseženi konsenz predstavnikov staršev na ravni,
ki je zelo daleč od posameznega šolskega razreda. Vmes so ne le sveti star-
šev posameznih šol, pač pa še regionalni ali lokalni aktivi svetov staršev in
šele na koncu je na državni ravni telo, sestavljeno iz predstavnikov vseh ak-
tivov združenih v zvezo (Slika 9).
Poenotenje stališč o tako različnih temah je možno le takrat, kadar je
linija odločanja jasna in enostavna. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, je
večji problem v širši neaktivnosti, ko starši zunaj težav ali uspehov svojega
otroka preprosto ne posežejo. V to skupino po izkušnjah predstavnikov po
aktivih spada velika večina staršev šoloobveznih otrok. Marsikdo med nji-
mi niti ne pozna organiziranosti predstavniškega telesa staršev.
Poglejmo, kako slovenska zakonodaja umešča in opredeljuje delova-
nje »starševskega stanu«, če smemo starševski položaj, vlogo in funkcijo kot
déležnika šolskega sistema tako poimenovati. Zakon o organiziranju in fi-
210
