Page 214 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 214
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
vov svetov staršev, vsak pa je zastopan s po enim predstavnikom ne glede
na število šol oziroma svetov staršev, ki v aktivu preko svojih predstavni-
kov sodelujejo. V ASSLOŠ je trenutno vključenih 50 svetov staršev šol z lju-
bljanskega območja. Prav urbano okolje in relativna številčnost in velikost
šol ter višja fluktuacija prebivalstva v mestnih šolskih okoliših (Vich idr.,
2017), bistveno razlikujeta ta aktiv od drugih aktivov po Sloveniji. Prav re-
lativna močnejša stopnja nepovezanosti z okolico pa hkrati omogoča večjo
anonimizacijo staršev v lokalni skupnosti, s tem pa se zmanjšuje tudi njiho-
va socialna razpoložljivost in s tem družbena (skupnostna) kontrola njiho-
vih dejanj (Hogg in Vaughan, 2002: 250–251). Zato nas je zanimalo, kakšna
je razlika med stališči najprej v okviru tega aktiva in ali lahko opazimo raz-
like do zaznave ključnih problemov v slovenskem šolstvu, kot jih opažajo
denimo predstavniki staršev v Zvezi.
Da bi odgovorili na to vprašanje, smo uporabili v letu 2017 zbrane po-
datke na ravni ljubljanskega Aktiva. Vprašalnik je bil enostaven, med dru-
gim pa nas je zanimalo tudi vprašanje identifikacije petih ključnih pro-
blemov v slovenskem šolstvu, kakor jih vidijo predstavniki svetov staršev
povezani v Aktiv.
Za pilotno izhodišče smo vzeli nekaj stališč staršev iz ankete opravlje-
ne leta 2016 na eni izmed večjih ljubljanskih šol (Josipovič in Smolič, 2016).
Na vprašanje, ali starši dojemajo šolanje lastnih otrok kot težavno, proble-
matično, stresno ipd. z vidika učnih težav, jih je kar 48 % odgovorilo pri-
trdilno, 17 % pa se jih ni moglo odločiti, oziroma so odgovorili z da in ne.
Preostalih 35 % je dejalo, da njihovi otroci v šoli nimajo učnih težav (ibid.).
Vse tri skupine staršev se dodatno razlikujejo v odgovoru na vprašanje, ali
sodelujejo s šolo pri reševanju težav. Nepričakovano se je delež staršev, ka-
terih otroci nimajo učnih težav, povzpel na 55 % tistih, ki s šolo sodelujejo v
primeru težav, odprtih vprašanj. Hkrati pa isti starši skoraj do zadnjega za-
trjujejo, da v stikih z učitelji na šoli nimajo težav. V skupini staršev, katerih
otroci imajo učne težave, po samopercepciji staršev, pa je skoraj enak delež
(56 %) potrdil »vstop« v šolo, a je vsak tretji med njimi (19 % od vseh) štel sti-
ke z učitelji za težavne, stresne in neučinkovite. Na ta način je mogoče raz-
ložiti, zakaj je tako visok učinek individualnih »vstopov« (prihajanj) staršev
v šolo v primerjavi s kolektivnim reševanjem problemov, pri čemer slednje
vključuje postopnost, ki že v sami časovni perspektivi blaži negativen uči-
nek nekega dogodka ali ekscesa. Pri tem ostaja vprašanje, ali in kako ozi-
roma po čem se v vsebinskem smislu danes razlikuje podeželska populacija
staršev od območij večjih mest v Sloveniji. Tukaj dopuščamo domnevo, da
214
vov svetov staršev, vsak pa je zastopan s po enim predstavnikom ne glede
na število šol oziroma svetov staršev, ki v aktivu preko svojih predstavni-
kov sodelujejo. V ASSLOŠ je trenutno vključenih 50 svetov staršev šol z lju-
bljanskega območja. Prav urbano okolje in relativna številčnost in velikost
šol ter višja fluktuacija prebivalstva v mestnih šolskih okoliših (Vich idr.,
2017), bistveno razlikujeta ta aktiv od drugih aktivov po Sloveniji. Prav re-
lativna močnejša stopnja nepovezanosti z okolico pa hkrati omogoča večjo
anonimizacijo staršev v lokalni skupnosti, s tem pa se zmanjšuje tudi njiho-
va socialna razpoložljivost in s tem družbena (skupnostna) kontrola njiho-
vih dejanj (Hogg in Vaughan, 2002: 250–251). Zato nas je zanimalo, kakšna
je razlika med stališči najprej v okviru tega aktiva in ali lahko opazimo raz-
like do zaznave ključnih problemov v slovenskem šolstvu, kot jih opažajo
denimo predstavniki staršev v Zvezi.
Da bi odgovorili na to vprašanje, smo uporabili v letu 2017 zbrane po-
datke na ravni ljubljanskega Aktiva. Vprašalnik je bil enostaven, med dru-
gim pa nas je zanimalo tudi vprašanje identifikacije petih ključnih pro-
blemov v slovenskem šolstvu, kakor jih vidijo predstavniki svetov staršev
povezani v Aktiv.
Za pilotno izhodišče smo vzeli nekaj stališč staršev iz ankete opravlje-
ne leta 2016 na eni izmed večjih ljubljanskih šol (Josipovič in Smolič, 2016).
Na vprašanje, ali starši dojemajo šolanje lastnih otrok kot težavno, proble-
matično, stresno ipd. z vidika učnih težav, jih je kar 48 % odgovorilo pri-
trdilno, 17 % pa se jih ni moglo odločiti, oziroma so odgovorili z da in ne.
Preostalih 35 % je dejalo, da njihovi otroci v šoli nimajo učnih težav (ibid.).
Vse tri skupine staršev se dodatno razlikujejo v odgovoru na vprašanje, ali
sodelujejo s šolo pri reševanju težav. Nepričakovano se je delež staršev, ka-
terih otroci nimajo učnih težav, povzpel na 55 % tistih, ki s šolo sodelujejo v
primeru težav, odprtih vprašanj. Hkrati pa isti starši skoraj do zadnjega za-
trjujejo, da v stikih z učitelji na šoli nimajo težav. V skupini staršev, katerih
otroci imajo učne težave, po samopercepciji staršev, pa je skoraj enak delež
(56 %) potrdil »vstop« v šolo, a je vsak tretji med njimi (19 % od vseh) štel sti-
ke z učitelji za težavne, stresne in neučinkovite. Na ta način je mogoče raz-
ložiti, zakaj je tako visok učinek individualnih »vstopov« (prihajanj) staršev
v šolo v primerjavi s kolektivnim reševanjem problemov, pri čemer slednje
vključuje postopnost, ki že v sami časovni perspektivi blaži negativen uči-
nek nekega dogodka ali ekscesa. Pri tem ostaja vprašanje, ali in kako ozi-
roma po čem se v vsebinskem smislu danes razlikuje podeželska populacija
staršev od območij večjih mest v Sloveniji. Tukaj dopuščamo domnevo, da
214
