Page 113 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 113
inter nacionalizacija zagotavljanja k akovosti ...
jekt končal, vendar pa je predstavljal podlago za številne kasnejše pobude,
namenjene ocenjevanju kakovosti v internacionalizaciji.
Pozivi po razvoju instrumentov, ki ocenjujejo kakovost internaciona-
lizacije, so se v Evropi okrepili z bolonjskim procesom, kot tudi s širšimi
vplivi globalizacije na visokošolski razvoj; po mnenju nekaterih je namreč
internacionalizacija visokega šolstva tako odziv na globalizacijo, kot tudi
spodbuda zanjo (Beerkens, 2004).
Eno izmed prvih pobud, ki je presojala vpliv internacionalizacije na
kakovost študijskega programa, je leta 2009 predstavila Nizozemsko-flam-
ska organizacija za akreditacijo (NVAO). Na njeni osnovi je Evropski kon-
zorcij za akreditacijo (ECA) v okviru projekta razvil metodologijo ocenje-
vanja kakovosti internacionalizacije na programski in institucionalni ravni
visokega šolstva.4 Ocenjevalni okvir sestavlja deset kategorij standardov
(od tega pet na programski in pet na institucionalni ravni) s pripadajočimi
merili, v primeru uspešnega ocenjevanja pa ima institucija ali program, ki
vključuje mednarodno in medkulturno razsežnost v namene, funkcije ali
izvajanje izobraževanja, možnost pridobiti certifikat za kakovost v interna-
cionalizaciji, imenovan CeQuInt (Certificate for Quality in Internationali-
sation) (Aerden, 2015).
Nedavno je tudi Mednarodna zveza univerz (IAU) predstavila sve-
tovalno storitev ISAS 2.0 (Internationalisation Strategies Advisory Service
2.0), ki obsega različne sklope storitev za visokošolske ustanove z različ-
no razvojno stopnjo internacionalizacije. Kot lahko zasledimo na spletni
strani IAU,5 se storitve osredotočajo na specifično področje internaciona-
lizacije, npr. na načrtovanje ali ocenjevanje strategij, spremljanje dosežkov,
doseganje celovite internacionalizacije ipd., postopek pa obsega pregled do-
kumentacije, ki služi kot osnova za srečanja ocenjevalnega odbora z institu-
cionalnimi deležniki, ki delujejo na področju internacionalizacije. Po obi-
sku institucije odbor pripravi poročilo s priporočili za izboljšave, institucija
pa v primeru uspešnega ocenjevanja prejme značko Internationalisation
Learning Badge, ki velja za obdobje petih let.
V zadnjih letih so se uveljavile tudi številne druge pobude, med nji-
mi npr. projekti o kazalnikih, namenjenih merjenju internacionalizacije na
visokošolskih zavodih (glej Brandenburg et al., 2009), vladni sporazumi o
4 V projektu, ki je potekal med letoma 2012 in 2015, je sodelovalo 14 agencij za za-
gotavljanje kakovosti oziroma organizacij za internacionalizacijo iz 11 držav, med
njimi tudi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost visokega šolstva
(NAKVIS).
5 https://www.iau-aiu.net/Internationalization?lang=en (20. 1. 2018).
113
jekt končal, vendar pa je predstavljal podlago za številne kasnejše pobude,
namenjene ocenjevanju kakovosti v internacionalizaciji.
Pozivi po razvoju instrumentov, ki ocenjujejo kakovost internaciona-
lizacije, so se v Evropi okrepili z bolonjskim procesom, kot tudi s širšimi
vplivi globalizacije na visokošolski razvoj; po mnenju nekaterih je namreč
internacionalizacija visokega šolstva tako odziv na globalizacijo, kot tudi
spodbuda zanjo (Beerkens, 2004).
Eno izmed prvih pobud, ki je presojala vpliv internacionalizacije na
kakovost študijskega programa, je leta 2009 predstavila Nizozemsko-flam-
ska organizacija za akreditacijo (NVAO). Na njeni osnovi je Evropski kon-
zorcij za akreditacijo (ECA) v okviru projekta razvil metodologijo ocenje-
vanja kakovosti internacionalizacije na programski in institucionalni ravni
visokega šolstva.4 Ocenjevalni okvir sestavlja deset kategorij standardov
(od tega pet na programski in pet na institucionalni ravni) s pripadajočimi
merili, v primeru uspešnega ocenjevanja pa ima institucija ali program, ki
vključuje mednarodno in medkulturno razsežnost v namene, funkcije ali
izvajanje izobraževanja, možnost pridobiti certifikat za kakovost v interna-
cionalizaciji, imenovan CeQuInt (Certificate for Quality in Internationali-
sation) (Aerden, 2015).
Nedavno je tudi Mednarodna zveza univerz (IAU) predstavila sve-
tovalno storitev ISAS 2.0 (Internationalisation Strategies Advisory Service
2.0), ki obsega različne sklope storitev za visokošolske ustanove z različ-
no razvojno stopnjo internacionalizacije. Kot lahko zasledimo na spletni
strani IAU,5 se storitve osredotočajo na specifično področje internaciona-
lizacije, npr. na načrtovanje ali ocenjevanje strategij, spremljanje dosežkov,
doseganje celovite internacionalizacije ipd., postopek pa obsega pregled do-
kumentacije, ki služi kot osnova za srečanja ocenjevalnega odbora z institu-
cionalnimi deležniki, ki delujejo na področju internacionalizacije. Po obi-
sku institucije odbor pripravi poročilo s priporočili za izboljšave, institucija
pa v primeru uspešnega ocenjevanja prejme značko Internationalisation
Learning Badge, ki velja za obdobje petih let.
V zadnjih letih so se uveljavile tudi številne druge pobude, med nji-
mi npr. projekti o kazalnikih, namenjenih merjenju internacionalizacije na
visokošolskih zavodih (glej Brandenburg et al., 2009), vladni sporazumi o
4 V projektu, ki je potekal med letoma 2012 in 2015, je sodelovalo 14 agencij za za-
gotavljanje kakovosti oziroma organizacij za internacionalizacijo iz 11 držav, med
njimi tudi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost visokega šolstva
(NAKVIS).
5 https://www.iau-aiu.net/Internationalization?lang=en (20. 1. 2018).
113
