Page 117 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 117
inter nacionalizacija zagotavljanja k akovosti ...
rov. In jaz iskreno verjamem, da bi se kakovost izboljšala z več-
jo vključitvijo tujih študentov v študij, tujih kadrov v poučevanje
in raziskovanje. Ker bi nas silila h konkurenčnosti, kakršne sami
znotraj takega majhnega sistema ne moremo vzpostaviti.« (Inter-
vju 2, 29/6/2016)
Vendar pa M. Klemenčič in A. Flander (2013) ugotavljata, da zaradi
precejšnjih razlik med visokošolskimi zavodi vključitev v program Eras-
mus12 ni prispevala k večji kakovosti pedagoškega procesa. Vidnejši pro-
blem v izvajanju tega programa je namreč tudi v sledečem:
»Mednarodne službe pač izvajajo mednarodno mobilnost, s kako-
vostjo se ukvarja pa druga služba. In /…/ zato že nekaj let posku-
šamo z visokošolskimi institucijami govoriti ravno o kakovosti,
tudi o načinu, kako ti EU programi funkcionirajo – osnova [pro-
grama Erasmus] je v bistvu listina kakovosti. /…/ Vendar pa služ-
be sploh ne vidijo, da je to del iste zgodbe.« (Intervju 3, 6/7/2016)
Nacionalna strategija internacionalizacije je zato izpostavila cilj kre-
pitve »podpornih okolij za večjo kakovost mednarodne mobilnosti« (MIZŠ,
2016: 12), kar naj bi omogočila vzpostavitev sistema spremljanja kakovosti
mobilnosti na večjih visokošolskih zavodih. Med leti 2010 in 2012 je tako
Univerza v Mariboru sodelovala v projektu MAUNIMO (Mapping Uni-
versity Mobility of Staff and Students), ki si je prizadeval za ustrezno spre-
mljanje mobilnosti, s tem pa tudi za njeno večjo kakovost. V konzorciju z
univerzami Oslo, Swansea in Trento je bil pod okriljem Zveze evropskih
univerz (EUA) razvit instrument Mobility Mapping Tool, ki je visokošol-
skim institucijam omogočil, da na podlagi vprašalnika ocenijo kakovost
mobilnosti.13 V skladu s ciljem razvoja medkulturnih kompetenc, izpostav-
ljenim v nacionalni strategiji internacionalizacije (glej MIZŠ, 2016), je tudi
Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraže-
vanja in usposabljanja (CMEPIUS) leta 2015 pričel z izvajanjem projekta
EHEA – Evropski visokošolski prostor, ki podpira udejanjanje internaci-
12 V obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020 se izvaja program Erasmus+, ki
združuje obstoječe programe EU na področju izobraževanja, usposabljanja, mladi-
ne in športa v en sam krovni program. Pred tem se je program izvajal kot eden izmed
podprogramov programa Vseživljenjsko učenje (2007–2013) oziroma je bil vključen
v program Socrates (1994–2007). Pričujoči prispevek ga poimenuje program Eras-
mus, ki pa se nanaša tudi na Erasmus+ oziroma Socrates.
13 ht t p://w w w.eu a .be/ac t iv it ie s-s er v ic e s/projec t s/pa st-projec t s/ le a r n i ng-te ach i ng /
mapping-university-mobility-of-staff-and-students.aspx (20. 12. 2017).
117
rov. In jaz iskreno verjamem, da bi se kakovost izboljšala z več-
jo vključitvijo tujih študentov v študij, tujih kadrov v poučevanje
in raziskovanje. Ker bi nas silila h konkurenčnosti, kakršne sami
znotraj takega majhnega sistema ne moremo vzpostaviti.« (Inter-
vju 2, 29/6/2016)
Vendar pa M. Klemenčič in A. Flander (2013) ugotavljata, da zaradi
precejšnjih razlik med visokošolskimi zavodi vključitev v program Eras-
mus12 ni prispevala k večji kakovosti pedagoškega procesa. Vidnejši pro-
blem v izvajanju tega programa je namreč tudi v sledečem:
»Mednarodne službe pač izvajajo mednarodno mobilnost, s kako-
vostjo se ukvarja pa druga služba. In /…/ zato že nekaj let posku-
šamo z visokošolskimi institucijami govoriti ravno o kakovosti,
tudi o načinu, kako ti EU programi funkcionirajo – osnova [pro-
grama Erasmus] je v bistvu listina kakovosti. /…/ Vendar pa služ-
be sploh ne vidijo, da je to del iste zgodbe.« (Intervju 3, 6/7/2016)
Nacionalna strategija internacionalizacije je zato izpostavila cilj kre-
pitve »podpornih okolij za večjo kakovost mednarodne mobilnosti« (MIZŠ,
2016: 12), kar naj bi omogočila vzpostavitev sistema spremljanja kakovosti
mobilnosti na večjih visokošolskih zavodih. Med leti 2010 in 2012 je tako
Univerza v Mariboru sodelovala v projektu MAUNIMO (Mapping Uni-
versity Mobility of Staff and Students), ki si je prizadeval za ustrezno spre-
mljanje mobilnosti, s tem pa tudi za njeno večjo kakovost. V konzorciju z
univerzami Oslo, Swansea in Trento je bil pod okriljem Zveze evropskih
univerz (EUA) razvit instrument Mobility Mapping Tool, ki je visokošol-
skim institucijam omogočil, da na podlagi vprašalnika ocenijo kakovost
mobilnosti.13 V skladu s ciljem razvoja medkulturnih kompetenc, izpostav-
ljenim v nacionalni strategiji internacionalizacije (glej MIZŠ, 2016), je tudi
Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraže-
vanja in usposabljanja (CMEPIUS) leta 2015 pričel z izvajanjem projekta
EHEA – Evropski visokošolski prostor, ki podpira udejanjanje internaci-
12 V obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020 se izvaja program Erasmus+, ki
združuje obstoječe programe EU na področju izobraževanja, usposabljanja, mladi-
ne in športa v en sam krovni program. Pred tem se je program izvajal kot eden izmed
podprogramov programa Vseživljenjsko učenje (2007–2013) oziroma je bil vključen
v program Socrates (1994–2007). Pričujoči prispevek ga poimenuje program Eras-
mus, ki pa se nanaša tudi na Erasmus+ oziroma Socrates.
13 ht t p://w w w.eu a .be/ac t iv it ie s-s er v ic e s/projec t s/pa st-projec t s/ le a r n i ng-te ach i ng /
mapping-university-mobility-of-staff-and-students.aspx (20. 12. 2017).
117
