Page 112 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 112
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
mov zagotavljanja kakovosti. Temu so pritrdile tudi agencije za zagotavlja-
nje kakovosti iz držav EVP, ki so sodelovanje na evropski ravni opredeli-
le kot najpomembnejšo obliko njihove internacionalizacije (Grifoll et al.,
2015).3 Izpostavile so tudi pomen pridobivanja članstva v različnih medna-
rodnih združenjih, sodelovanja s tujimi sorodnimi agencijami, vključeva-
nja tujih izvedencev v zunanje presoje itn., kar lahko imenujemo interna-
cionalizacija agencij doma oziroma »z zagotavljanjem kakovosti povezane
mednarodne postopke/dejavnosti, ki jih agencija izvaja znotraj svojih pri-
stojnosti« (ibid., 10). V okviru internacionalizacije agencij v tujini pa izvaja-
jo tovrstne dejavnosti zunaj svojih pristojnosti, npr. v okviru evalvacij v tu-
jini, svetovanja, koordinacij evropskih projektov ipd. (ibid.).
Tudi visokošolski zavodi iz EVP uporabljajo presoje skladnosti njiho-
vega delovanja z ESG kot orodje za njihovo internacionalizacijo, saj jim po-
nujajo številne prednosti, med njimi npr. možnost izbora agencije glede na
njihovo lastno poslanstvo in profil, služijo pa tudipridobivanju ustreznih
povratnih informacij in razvoju institucionalnih strategij internacionali-
zacije (EQAR, 2014: 47). Po drugi strani jim večjo mednarodno prepoznav-
nost in konkurenčnost na globalnem trgu visokošolskega izobraževanja
prinašajo mednarodne akreditacije (Knight, 2013), še posebej tiste, ki jih
podeljujejo organi, specializirani za določeno disciplinarno področje, kot
je npr. evropski EQUIS (European Quality Improvement System) za podro-
čje poslovnih ved.
Tudi v okviru zagotavljanja kakovosti internacionalizacije je postalo
v devetdesetih letih preteklega stoletja v nekaterih (zahodnih) državah po-
membno ocenjevanje kakovosti dejavnosti in strategij internacionalizaci-
je, npr. na osnovi samoevalvacije, ki se je uveljavila tudi na Nizozemskem
in Finskem (van der Wende, 1999). Na mednarodni ravni je tudi OECD
leta 1994 pričel izvajati pilotni projekt Internationalisation Quality Review
Project (IQRP), ki je v ocenjevanju internacionalizacije upošteval področ-
ja, kot so politike in strategije internacionalizacije, organizacijske in pod-
porne strukture, študijski programi in študenti, raziskovalni in znanstveni
prispevki, upravljanje s človeškimi viri ter pogodbe in storitve (Knight in
de Wit 1999). Ker pa v tem desetletju še ni obstajalo veliko visokošolskih in-
stitucij z izdelano strategijo internacionalizacije, se je projekt leta 1998 pro-
3 V projektu z naslovom Quality Procedures in the European higher education area
and beyond – Internationalisation of quality assurance agencies je sodelovalo 47
agencij za zagotavljanje kakovosti (Grifoll et al., 2015).
112
mov zagotavljanja kakovosti. Temu so pritrdile tudi agencije za zagotavlja-
nje kakovosti iz držav EVP, ki so sodelovanje na evropski ravni opredeli-
le kot najpomembnejšo obliko njihove internacionalizacije (Grifoll et al.,
2015).3 Izpostavile so tudi pomen pridobivanja članstva v različnih medna-
rodnih združenjih, sodelovanja s tujimi sorodnimi agencijami, vključeva-
nja tujih izvedencev v zunanje presoje itn., kar lahko imenujemo interna-
cionalizacija agencij doma oziroma »z zagotavljanjem kakovosti povezane
mednarodne postopke/dejavnosti, ki jih agencija izvaja znotraj svojih pri-
stojnosti« (ibid., 10). V okviru internacionalizacije agencij v tujini pa izvaja-
jo tovrstne dejavnosti zunaj svojih pristojnosti, npr. v okviru evalvacij v tu-
jini, svetovanja, koordinacij evropskih projektov ipd. (ibid.).
Tudi visokošolski zavodi iz EVP uporabljajo presoje skladnosti njiho-
vega delovanja z ESG kot orodje za njihovo internacionalizacijo, saj jim po-
nujajo številne prednosti, med njimi npr. možnost izbora agencije glede na
njihovo lastno poslanstvo in profil, služijo pa tudipridobivanju ustreznih
povratnih informacij in razvoju institucionalnih strategij internacionali-
zacije (EQAR, 2014: 47). Po drugi strani jim večjo mednarodno prepoznav-
nost in konkurenčnost na globalnem trgu visokošolskega izobraževanja
prinašajo mednarodne akreditacije (Knight, 2013), še posebej tiste, ki jih
podeljujejo organi, specializirani za določeno disciplinarno področje, kot
je npr. evropski EQUIS (European Quality Improvement System) za podro-
čje poslovnih ved.
Tudi v okviru zagotavljanja kakovosti internacionalizacije je postalo
v devetdesetih letih preteklega stoletja v nekaterih (zahodnih) državah po-
membno ocenjevanje kakovosti dejavnosti in strategij internacionalizaci-
je, npr. na osnovi samoevalvacije, ki se je uveljavila tudi na Nizozemskem
in Finskem (van der Wende, 1999). Na mednarodni ravni je tudi OECD
leta 1994 pričel izvajati pilotni projekt Internationalisation Quality Review
Project (IQRP), ki je v ocenjevanju internacionalizacije upošteval področ-
ja, kot so politike in strategije internacionalizacije, organizacijske in pod-
porne strukture, študijski programi in študenti, raziskovalni in znanstveni
prispevki, upravljanje s človeškimi viri ter pogodbe in storitve (Knight in
de Wit 1999). Ker pa v tem desetletju še ni obstajalo veliko visokošolskih in-
stitucij z izdelano strategijo internacionalizacije, se je projekt leta 1998 pro-
3 V projektu z naslovom Quality Procedures in the European higher education area
and beyond – Internationalisation of quality assurance agencies je sodelovalo 47
agencij za zagotavljanje kakovosti (Grifoll et al., 2015).
112
