Page 57 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 57
itelj 55
in njegova
resnica
Učitelj je komedijant, če ne, ni učitelj. »Avtentični«
učitelj ni učitelj, tako kot igralec, prežet z lastno sen-
zibilnostjo, po Diderotu, ne more nikoli postati veli-
ki igralec.1
Izhodišče za hipotezo tega besedila dolgujemo knjigi, iz katere je preve-
den uvodni citat. V luči te izposojene zastavitve je namreč mogoče raz-
členiti in opisati specifični problem, ki zadeva razmerje ideologije in uči-
telja navsezadnje tudi v fluidnem položaju nedefiniranih družbenih spre-
memb, namreč sprememb same strukture družbenega, s tem pa zadeva
tudi družbeno vlogo šolske institucije in vlogo tistih, ki jim je v njej nalo-
ženo posebno poslanstvo. Gotovo je namreč, da je vse, kar se je zgodilo rav-
no v območju ideologije, povzročilo pravi potres v samih temeljih tudi na
področju vzgoje in izobraževanja, in da je vse, kar je bilo nekoč samoumev-
no, kar je bilo podlaga vrste gotovosti in samogotovosti v vzgojno-izobra-
ževalnem procesu, izpostavljeno novemu preizpraševanju, a hkrati predsta-
vlja tudi polje neomejene ponudbe vrste »konceptov«, »teorij« in tudi
bolj ali manj drznih »praks«. V vsem tem se pogosto pripeti, da je spro-
ti »pozabljena« ključna vloga učiteljstva, kar pomeni, da se učiteljstvo ne-
nadoma prikazuje kot nekakšno prazno mesto v sistemu, ki mu je mogoče
naložiti karkoli: velike cilje nastajajoče družbe, etično zadolženost, visoko
kvaliteto dela, ljubezen do učencev, čuvanje ugleda poklica s posebnim po-
slanstvom, lastno kreativnost in prenašanje kreativnosti na učence, doda-
tno izobraževanje …, čisto na koncu pa še avtonomijo. Toda prav slednje je
navadno le mašilo, saj vse zahteve izključujejo tisto, kar je najbolj bistveno
za pojem avtonomije, namreč samodoločitev.
1 Hubert Hannoun, Paradoxe sur l‘enseignant, Pariz 1989, 135.
in njegova
resnica
Učitelj je komedijant, če ne, ni učitelj. »Avtentični«
učitelj ni učitelj, tako kot igralec, prežet z lastno sen-
zibilnostjo, po Diderotu, ne more nikoli postati veli-
ki igralec.1
Izhodišče za hipotezo tega besedila dolgujemo knjigi, iz katere je preve-
den uvodni citat. V luči te izposojene zastavitve je namreč mogoče raz-
členiti in opisati specifični problem, ki zadeva razmerje ideologije in uči-
telja navsezadnje tudi v fluidnem položaju nedefiniranih družbenih spre-
memb, namreč sprememb same strukture družbenega, s tem pa zadeva
tudi družbeno vlogo šolske institucije in vlogo tistih, ki jim je v njej nalo-
ženo posebno poslanstvo. Gotovo je namreč, da je vse, kar se je zgodilo rav-
no v območju ideologije, povzročilo pravi potres v samih temeljih tudi na
področju vzgoje in izobraževanja, in da je vse, kar je bilo nekoč samoumev-
no, kar je bilo podlaga vrste gotovosti in samogotovosti v vzgojno-izobra-
ževalnem procesu, izpostavljeno novemu preizpraševanju, a hkrati predsta-
vlja tudi polje neomejene ponudbe vrste »konceptov«, »teorij« in tudi
bolj ali manj drznih »praks«. V vsem tem se pogosto pripeti, da je spro-
ti »pozabljena« ključna vloga učiteljstva, kar pomeni, da se učiteljstvo ne-
nadoma prikazuje kot nekakšno prazno mesto v sistemu, ki mu je mogoče
naložiti karkoli: velike cilje nastajajoče družbe, etično zadolženost, visoko
kvaliteto dela, ljubezen do učencev, čuvanje ugleda poklica s posebnim po-
slanstvom, lastno kreativnost in prenašanje kreativnosti na učence, doda-
tno izobraževanje …, čisto na koncu pa še avtonomijo. Toda prav slednje je
navadno le mašilo, saj vse zahteve izključujejo tisto, kar je najbolj bistveno
za pojem avtonomije, namreč samodoločitev.
1 Hubert Hannoun, Paradoxe sur l‘enseignant, Pariz 1989, 135.
