Page 54 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 54
Vzgoja družbe
Kaj vse je mislil sam Althusser, sicer ni tako jasno, toda gotovo je, da so
njegovo opredelitev šole kot enega izmed ideoloških aparatov države razu-
meli kot poziv k destrukciji »buržoazne šole«. Pri tem so tisti, ki so tako
dojemali Althusserjevo shematizacijo, spregledali avtorjev premik glede na
klasično marksistično pojmovanje ideologije kot »lažne zavesti«. Že iz sa-
mega Althusserjevega besedila (ob vsej njegovi marksistični profiliranosti,
ali pa prav spričo interpretativne reaktualizacije Marxa na teoretski ravni)
je mogoče razbrati, da govori o ideologiji kot o nujni danosti, kot o nujnem
vezivu družbe, kot o sklopu vrednot, predstav in verovanj, ki v zgodovin-
sko dani formi sploh omogočajo funkcioniranje družbe in ki seveda v te-
oretski osvetlitvi kaže tudi na sistem dominacije, eksploatacije itn., ali kot
pravi Braco Rotar: »In kakorkoli se obrnemo, ne moremo mimo tega, da je
izhodišče razpravljanja o ideologijah slej ko prej odkritje Karla Marxa, da
med realnimi družbenimi razmerji in tem, kako ta razmerja vidimo, obsta-
ja neka simbolizacijska struktura, zaradi katere ta razmerja vidimo drugač-
na, kakor v resnici so.«8
Althusserjeva označitev šole kot ideološkega aparata države pa hkrati
tudi relativizira tisto poslanstvo, ki ga je šoli pripisovala klasična pedagogi-
ka. Zlasti kategorija vzgoje9 tako v luči te Althusserjeve definicije kot tudi v
praksi »zrelih kapitalističnih formacij«, benjaminovsko rečeno, izgubi svojo
auro. Vse zveneče in danes že vse bolj votlo doneče humanistične kategorije
»vzgoje človeka v človeka«, »aspiracije k višjim vrednotam« ipd. se prikaže-
jo v svoji datiranosti kot usklajene z danimi dejavnimi ideološkimi kategori-
jami in mehanizmi. Procesi, ki so se na tem področju zgodili v postindustrij-
ski družbi, opozarjajo, da v kulturi te družbe, ki jo označujejo nazorska plu-
ralnost in prehodnost vrednot malodane v skladu z menjavami estetikih slo-
gov z odmevi v množični kulturi, kratko malo ni več podlage za kakršnokoli
prakso vzgoje na »trdnih konceptualnih temeljih«. Vse to se lepo kaže tudi v
številnih dokumentih Sveta Evrope, ki usmerjajo prilagajanje vzgojnih prin-
cipov demokraciji raznolike združene Evrope. Opozarjajo na zbir idej tole-
rance, nenasilnega reševanja konfliktov, kooperativnosti, spoštovanja kul-
tur drugih narodov in dojemanja legitimnosti razlik. Vzgoja se potemtakem
transformira v spremenljivo pragmatično aktivnost, ki bolj kot na moralnih
»pridigah«, temelji na sugeriranju določenih argumentacijskih postopkov
in bolj kot na vcepljanju določenih vzorcev obnašanja na »treningu« sožitja.
8 Drago Braco Rotar, Odbiranje iz preteklosti, Koper 2007, 25.
9 Tu bi morali sicer razpravljati tudi o specifičnem pomenu samega termina vzgoja v slovenšči-
ni in o njegovi (ne)prevedljivosti v druge jezike. To bomo opravili v 4. poglavju te knjige in se za
zdaj zadovoljimo z opombo, da je vsebina pojma vzgoje vsekakor prisotna tudi v drugih jezikih,
čeprav se v izobraževanju ne pojavlja vedno v tako izločeni obliki kot se pri nas.
Kaj vse je mislil sam Althusser, sicer ni tako jasno, toda gotovo je, da so
njegovo opredelitev šole kot enega izmed ideoloških aparatov države razu-
meli kot poziv k destrukciji »buržoazne šole«. Pri tem so tisti, ki so tako
dojemali Althusserjevo shematizacijo, spregledali avtorjev premik glede na
klasično marksistično pojmovanje ideologije kot »lažne zavesti«. Že iz sa-
mega Althusserjevega besedila (ob vsej njegovi marksistični profiliranosti,
ali pa prav spričo interpretativne reaktualizacije Marxa na teoretski ravni)
je mogoče razbrati, da govori o ideologiji kot o nujni danosti, kot o nujnem
vezivu družbe, kot o sklopu vrednot, predstav in verovanj, ki v zgodovin-
sko dani formi sploh omogočajo funkcioniranje družbe in ki seveda v te-
oretski osvetlitvi kaže tudi na sistem dominacije, eksploatacije itn., ali kot
pravi Braco Rotar: »In kakorkoli se obrnemo, ne moremo mimo tega, da je
izhodišče razpravljanja o ideologijah slej ko prej odkritje Karla Marxa, da
med realnimi družbenimi razmerji in tem, kako ta razmerja vidimo, obsta-
ja neka simbolizacijska struktura, zaradi katere ta razmerja vidimo drugač-
na, kakor v resnici so.«8
Althusserjeva označitev šole kot ideološkega aparata države pa hkrati
tudi relativizira tisto poslanstvo, ki ga je šoli pripisovala klasična pedagogi-
ka. Zlasti kategorija vzgoje9 tako v luči te Althusserjeve definicije kot tudi v
praksi »zrelih kapitalističnih formacij«, benjaminovsko rečeno, izgubi svojo
auro. Vse zveneče in danes že vse bolj votlo doneče humanistične kategorije
»vzgoje človeka v človeka«, »aspiracije k višjim vrednotam« ipd. se prikaže-
jo v svoji datiranosti kot usklajene z danimi dejavnimi ideološkimi kategori-
jami in mehanizmi. Procesi, ki so se na tem področju zgodili v postindustrij-
ski družbi, opozarjajo, da v kulturi te družbe, ki jo označujejo nazorska plu-
ralnost in prehodnost vrednot malodane v skladu z menjavami estetikih slo-
gov z odmevi v množični kulturi, kratko malo ni več podlage za kakršnokoli
prakso vzgoje na »trdnih konceptualnih temeljih«. Vse to se lepo kaže tudi v
številnih dokumentih Sveta Evrope, ki usmerjajo prilagajanje vzgojnih prin-
cipov demokraciji raznolike združene Evrope. Opozarjajo na zbir idej tole-
rance, nenasilnega reševanja konfliktov, kooperativnosti, spoštovanja kul-
tur drugih narodov in dojemanja legitimnosti razlik. Vzgoja se potemtakem
transformira v spremenljivo pragmatično aktivnost, ki bolj kot na moralnih
»pridigah«, temelji na sugeriranju določenih argumentacijskih postopkov
in bolj kot na vcepljanju določenih vzorcev obnašanja na »treningu« sožitja.
8 Drago Braco Rotar, Odbiranje iz preteklosti, Koper 2007, 25.
9 Tu bi morali sicer razpravljati tudi o specifičnem pomenu samega termina vzgoja v slovenšči-
ni in o njegovi (ne)prevedljivosti v druge jezike. To bomo opravili v 4. poglavju te knjige in se za
zdaj zadovoljimo z opombo, da je vsebina pojma vzgoje vsekakor prisotna tudi v drugih jezikih,
čeprav se v izobraževanju ne pojavlja vedno v tako izločeni obliki kot se pri nas.
