Page 55 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 55
Ideologija znanstvene resnice 53
Če nekoliko pretiravamo z metaforo – šola postaja supermarket vrednot. To
pa je gotovo v skladu z Althusserjevo definicijo, po kateri bi bilo jasno, da se
ideologija reproducira v šolskem aparatu; v poudarjeno demokratični družbi
se torej reproducira ideologija takšne družbe kot družbe svobodne izbire. Se-
veda pa je pravkar povedano bolj optimistična projekcija kot dejansko stanje,
saj je področje šolstva še naprej polje idejnega boja, s katerega se že zdaleč niso
umaknile nazorsko ozkogrudnejše vzgojne »teorije«. Prav tako se šolski sis-
temi še niso povsem prilagodili zahtevam po optimalnem outputu, saj še ve-
dno bolj ali manj ostajajo segregativne, kar pomeni, da na najvišje stopnje pri-
puščajo v nesorazmernih proporcih učence iz imetnejših socialnih okolij, kar
pa vsekakor podpira mehanizem reprodukcije dominacije v nasprotju s pro-
klamirano enakostjo vseh in vsakogar v demokraciji glede na možnosti parti-
cipacije na bogastvu ali oblasti.
Naj bo kakorkoli že, v postindustrijski družbi je izobraževanje postalo
ena od mednarodno prestižnih dejavnosti. Razvoj sistemov tako imenovane-
ga permanentnega10 izobraževanja ponazarja vse manjšo razvidnost meje med
produkcijo in reprodukcijo. Šolski sistemi so vse bolj odprti in omogočajo dose-
ganje kvalifikacij po različnih poteh. Nova tehnokracija ne insistira na kvotah
določenih poklicev, ker pač planiranje različnih vej proizvodnje ne more raču-
nati na dolgoročno stabilnost, ampak na indeksih izobrazbe, čim višje »funk-
cionalne pismenosti«, na prilagodljivosti delovne sile, ki je mogoča s čim viš-
jo povprečno ravnijo izobrazbe. Ta usmerjenost seveda spreminja vzorec kon-
trole nad družbo. Nekdanja vzgoja, ki je temeljila na indoktrinaciji z moralni-
mi normami vladajočega razreda, ki so vključevale patriotizem, različne ideo-
loške naravnanosti ter samodejno tudi religioznost, je bila funkcionalna kot
»inženiring duš«. Kot taka je bila v obeh prevladujočih ideoloških sistemih
(vsekakor pa v trših oblikah na nekdanjem socialističnem Vzhodu) ena od po-
membnih opor sistemu socialne kontrole, ne glede na to, v kakšnih humani-
stičnih formulah je prikazovala svojo dejavnost. Gotovo, da je vsebina te vzgo-
je bila tudi kultura v bolj ali manj instrumentaliziranih oblikah, toda tu govo-
rimo o razlogih in motivih vzgoje v zadnji instanci. Še vedno nastajajoči sistem
izobraževanja, katerega konture pa so vsaj v nekaterih razvitih deželah že kar
dobro vidne, vendarle skriva svoje nevarnosti in, kot kaže, pomeni končno sto-
pnjo v aplikaciji ideologije svobode. Ta stopnja se kaže, kot da bi šlo za realizi-
rano svobodo individua, ki naj bi s temeljito inicialno izobraženostjo lahko v
vsakem trenutku znova izbiral med »meniji« permanentnega izobraževanja.
10 Namesto izraza »permanentno izobraževanje« je nekako ob koncu tisočletja vse bolj v rabi
pojem »vseživljenjsko učenje« (lifelong learning), ki so ga v svoje dokumente vključile take orga-
nizacije kot zlasti UNESCO, Svet Evrope in OECD.
Če nekoliko pretiravamo z metaforo – šola postaja supermarket vrednot. To
pa je gotovo v skladu z Althusserjevo definicijo, po kateri bi bilo jasno, da se
ideologija reproducira v šolskem aparatu; v poudarjeno demokratični družbi
se torej reproducira ideologija takšne družbe kot družbe svobodne izbire. Se-
veda pa je pravkar povedano bolj optimistična projekcija kot dejansko stanje,
saj je področje šolstva še naprej polje idejnega boja, s katerega se že zdaleč niso
umaknile nazorsko ozkogrudnejše vzgojne »teorije«. Prav tako se šolski sis-
temi še niso povsem prilagodili zahtevam po optimalnem outputu, saj še ve-
dno bolj ali manj ostajajo segregativne, kar pomeni, da na najvišje stopnje pri-
puščajo v nesorazmernih proporcih učence iz imetnejših socialnih okolij, kar
pa vsekakor podpira mehanizem reprodukcije dominacije v nasprotju s pro-
klamirano enakostjo vseh in vsakogar v demokraciji glede na možnosti parti-
cipacije na bogastvu ali oblasti.
Naj bo kakorkoli že, v postindustrijski družbi je izobraževanje postalo
ena od mednarodno prestižnih dejavnosti. Razvoj sistemov tako imenovane-
ga permanentnega10 izobraževanja ponazarja vse manjšo razvidnost meje med
produkcijo in reprodukcijo. Šolski sistemi so vse bolj odprti in omogočajo dose-
ganje kvalifikacij po različnih poteh. Nova tehnokracija ne insistira na kvotah
določenih poklicev, ker pač planiranje različnih vej proizvodnje ne more raču-
nati na dolgoročno stabilnost, ampak na indeksih izobrazbe, čim višje »funk-
cionalne pismenosti«, na prilagodljivosti delovne sile, ki je mogoča s čim viš-
jo povprečno ravnijo izobrazbe. Ta usmerjenost seveda spreminja vzorec kon-
trole nad družbo. Nekdanja vzgoja, ki je temeljila na indoktrinaciji z moralni-
mi normami vladajočega razreda, ki so vključevale patriotizem, različne ideo-
loške naravnanosti ter samodejno tudi religioznost, je bila funkcionalna kot
»inženiring duš«. Kot taka je bila v obeh prevladujočih ideoloških sistemih
(vsekakor pa v trših oblikah na nekdanjem socialističnem Vzhodu) ena od po-
membnih opor sistemu socialne kontrole, ne glede na to, v kakšnih humani-
stičnih formulah je prikazovala svojo dejavnost. Gotovo, da je vsebina te vzgo-
je bila tudi kultura v bolj ali manj instrumentaliziranih oblikah, toda tu govo-
rimo o razlogih in motivih vzgoje v zadnji instanci. Še vedno nastajajoči sistem
izobraževanja, katerega konture pa so vsaj v nekaterih razvitih deželah že kar
dobro vidne, vendarle skriva svoje nevarnosti in, kot kaže, pomeni končno sto-
pnjo v aplikaciji ideologije svobode. Ta stopnja se kaže, kot da bi šlo za realizi-
rano svobodo individua, ki naj bi s temeljito inicialno izobraženostjo lahko v
vsakem trenutku znova izbiral med »meniji« permanentnega izobraževanja.
10 Namesto izraza »permanentno izobraževanje« je nekako ob koncu tisočletja vse bolj v rabi
pojem »vseživljenjsko učenje« (lifelong learning), ki so ga v svoje dokumente vključile take orga-
nizacije kot zlasti UNESCO, Svet Evrope in OECD.
