Page 53 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 53
Ideologija znanstvene resnice 51
Konflikt najmanj dveh tendenc reforme univerze, ki ju je Habermas zajel s
pojmoma »tehnokratske in humanistične« reforme, sicer ni bil nemudo-
ma rešen, toda osemdeseta leta so pritrdila zagovornikom »humanistič-
ne« reforme, torej zagovornikom čim bolj odprtega pristopa v izobraže-
valni sistem ter demokratizacije učno-vzgojnih procesov, saj se je izkazalo,
da v danem trenutku sami »tehnokrati« niso dojeli pomena znanja per se v
nastajajoči tehnologizirani in »poznanstvenjeni« paradigmi družbenosti.
Na ravni celotnega šolskega sistema in hkrati ob reševanju strukturne eko-
nomske krize se je nemara prvič v zgodovini v posameznih deželah začelo
dogajati, da so se na področje šolstva usmerili tako bogati viri, da npr. raz-
iskovalci že niso več vedeli, kako naj jih porabijo. Postindustrijska družba
se je namreč vse bolj začela kristalizirati kot družba okrepljenega izobraže-
vanja. Že v šestdesetih letih je te tendence, med drugimi, precej jasnovidno
predvidel Norman Birnbaum:
»Možnosti novih razmerij s prakso so številne in niso bile izčrpane že z do-
ločeno (ter nujno) modernizacijo vsebine izobraževanja. To, da je film mogo-
če šteti za enakovreden predmet estetske refleksije kot roman, da je zgodovi-
na tehnologije tako pomembna kot zgodovina države, da politična filozofija
usmerja svoj interes bolj na posledice ekonomskega načrtovanja, kot da bi se
omejevala na abstraktno razlaganje o tem, kaj naj bi bila dobra družba, so raz-
vidna navodila. Postajajo razvidna celo, ko so še nova. To pa, kar je presežno, je
problem sredstev, ki naj bi jih uporabili, da bi naučili novo generacijo povezo-
vati kulturno tradicijo z možnostmi konkretne družbe, povezovati spoznav-
ne strukture s področji njihove uporabe. Jasno je, da za to ni enotnega recep-
ta in da uporabna metoda variira glede na različne discipline in glede na raz-
lične situacije. Nič manj ni pomembno upoštevati problemov delovanja no-
vih pedagoških idej, kajti ni si mogoče misliti, da bi te probleme lahko rešili s
sredstvi starih.«6
To, kar se je v strukturalistični filozofiji izreklo kot epistemološki pre-
vrat, je dobilo svoj korelat v družbeni praksi v globalnem obsegu. Na teo-
retski ravni pa je v tem času nastala rešitev, ki se je izkazala za produktiv-
no ravno zato, ker je bila napačno razumljena na eni strani in je sprožila de-
konstrukcijo vseh »večnih« pedagoških resnic na drugi strani: »Meni-
mo, da je prav šolski ideološki aparat tisti ideološki aparat države, ki je po
hudem političnem in ideološkem boju proti staremu vladajočemu ideolo-
škemu aparatu države prišel na vladajoči položaj v zrelih kapitalističnih
formacijah.«7
6 Norman Birnbaum, La crise de la societe industrielle, Pariz 1972, 183.
7 Althusser, Balibar, Macherey, Pecheux, Ideologija in estetski učinek, Ljubljana 1980, 58.
Konflikt najmanj dveh tendenc reforme univerze, ki ju je Habermas zajel s
pojmoma »tehnokratske in humanistične« reforme, sicer ni bil nemudo-
ma rešen, toda osemdeseta leta so pritrdila zagovornikom »humanistič-
ne« reforme, torej zagovornikom čim bolj odprtega pristopa v izobraže-
valni sistem ter demokratizacije učno-vzgojnih procesov, saj se je izkazalo,
da v danem trenutku sami »tehnokrati« niso dojeli pomena znanja per se v
nastajajoči tehnologizirani in »poznanstvenjeni« paradigmi družbenosti.
Na ravni celotnega šolskega sistema in hkrati ob reševanju strukturne eko-
nomske krize se je nemara prvič v zgodovini v posameznih deželah začelo
dogajati, da so se na področje šolstva usmerili tako bogati viri, da npr. raz-
iskovalci že niso več vedeli, kako naj jih porabijo. Postindustrijska družba
se je namreč vse bolj začela kristalizirati kot družba okrepljenega izobraže-
vanja. Že v šestdesetih letih je te tendence, med drugimi, precej jasnovidno
predvidel Norman Birnbaum:
»Možnosti novih razmerij s prakso so številne in niso bile izčrpane že z do-
ločeno (ter nujno) modernizacijo vsebine izobraževanja. To, da je film mogo-
če šteti za enakovreden predmet estetske refleksije kot roman, da je zgodovi-
na tehnologije tako pomembna kot zgodovina države, da politična filozofija
usmerja svoj interes bolj na posledice ekonomskega načrtovanja, kot da bi se
omejevala na abstraktno razlaganje o tem, kaj naj bi bila dobra družba, so raz-
vidna navodila. Postajajo razvidna celo, ko so še nova. To pa, kar je presežno, je
problem sredstev, ki naj bi jih uporabili, da bi naučili novo generacijo povezo-
vati kulturno tradicijo z možnostmi konkretne družbe, povezovati spoznav-
ne strukture s področji njihove uporabe. Jasno je, da za to ni enotnega recep-
ta in da uporabna metoda variira glede na različne discipline in glede na raz-
lične situacije. Nič manj ni pomembno upoštevati problemov delovanja no-
vih pedagoških idej, kajti ni si mogoče misliti, da bi te probleme lahko rešili s
sredstvi starih.«6
To, kar se je v strukturalistični filozofiji izreklo kot epistemološki pre-
vrat, je dobilo svoj korelat v družbeni praksi v globalnem obsegu. Na teo-
retski ravni pa je v tem času nastala rešitev, ki se je izkazala za produktiv-
no ravno zato, ker je bila napačno razumljena na eni strani in je sprožila de-
konstrukcijo vseh »večnih« pedagoških resnic na drugi strani: »Meni-
mo, da je prav šolski ideološki aparat tisti ideološki aparat države, ki je po
hudem političnem in ideološkem boju proti staremu vladajočemu ideolo-
škemu aparatu države prišel na vladajoči položaj v zrelih kapitalističnih
formacijah.«7
6 Norman Birnbaum, La crise de la societe industrielle, Pariz 1972, 183.
7 Althusser, Balibar, Macherey, Pecheux, Ideologija in estetski učinek, Ljubljana 1980, 58.
