Page 48 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 48
Vzgoja družbe
šljenja v pravilnem spoznanju, da /.../ šele vzgoja omogoča udejanjenje re-
volucionarne volje.«1 Od Locka in kajpak Rousseauja, do nekoliko poznej-
ših meščanskih mislecev, Fichteja in celo Hegla, so dokaj določne ideje o
funkciji vzgoje (in izobraževanja) na sledi uresničitve projekta, ki je z me-
ščansko revolucijo postal legitimen kot projekt udejanjenja vrste občih ka-
tegorij. Na eni strani je posameznik, določen s pojmom subjekta, bodisi iz-
enačen s tem pojmom bodisi kot njegova »pojavna oblika«, na drugi stra-
ni pa so instance občestva, ki mu zagotavljajo svobodo: osvobojena priva-
tna lastnina, pravo, nacija in država. Idealistične filozofije zgodnjega me-
ščanskega obdobja v premišljanju kategorije svobode postulirajo vzgojo kot
nujni pogoj, ki šele posreduje možnosti, da posameznikom svoboda lahko
služi, namreč individuum se mora usposobiti za državljana, kar pomeni, da
je zajet v pravno kategorijo subjekta. Ta kategorija se konkretizira glede na
svobodno privatno lastnino, zato ni nič čudnega, da v klasičnih besedilih
meščanske filozofije določitvam funkcije vzgoje do polnoletnosti in za pol-
noletnost, pogosto sledi tema o dedovanju lastnine.
To, kar karakterizira zgodnje ideje o funkciji vzgoje in izobraževanja,
je z današnjega stališča skorajda naivni optimizem – pri sicer še zdaleč ne
naivnih mislecih. Zdi se, kot da so pojmi recimo kulture, znanja in morale
povsem transparentni, enoznačni ali pa se za takšne izkažejo,brž ko je bese-
da o prenašanju dosežkov meščanske revolucije na nove generacije. Pri He-
glu kot »enciklopedičnem mislecu« meščanske epohe so vsi načelni pro-
blemi rešeni na pravno-teoretski ravni. Vzgoja otrok je določena pozitiv-
no po nravnosti, ki naj jo vzgoja neposredno vsadi vanje in negativno po
tem, da jih dvigne iz »naravne neposrednosti, v kateri se izvirno nahajajo,
k samostojni in svobodni osebnosti ter s tem k izstopu iz naravne enotno-
sti družine«.2 V dodatku k paragrafu, ki smo ga pravkar omenjali, pa za-
sledimo še namig, da je treba »slabim staršem otroke odvzeti, da bi jih bo-
lje vzgojili«. Celo pri Heglu, za mnoge največjem filozofu vseh časov in av-
torju zadnjega popolnega filozofskega sistema, je potemtakem mogoče naj-
ti isto »naivno idejo« kot tudi pri sicer cinično kritiziranih predhodnikih,
torej idejo o vzgojljivosti otrok na eni strani in o vrednotah, ki naj bi jih z
vzgojo na otroke prenesli na drugi strani.
Zgodovinsko je sicer jasno, da je bil čas »velikih idej o poslanstvu vzgo-
je in izobraževanja« hkrati čas, v katerem še ni bil realiziran šolski sistem,
ki bi se obnašal v skladu s humanističnimi zahtevami pomembnih avtor-
1 Bernard Willms, Revolution und Protest oder Glanz und Elend des Bürgerlichen Subjekts, Ber-
lin 1969, 12.
2 G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, Werke 7, 327, 328.
šljenja v pravilnem spoznanju, da /.../ šele vzgoja omogoča udejanjenje re-
volucionarne volje.«1 Od Locka in kajpak Rousseauja, do nekoliko poznej-
ših meščanskih mislecev, Fichteja in celo Hegla, so dokaj določne ideje o
funkciji vzgoje (in izobraževanja) na sledi uresničitve projekta, ki je z me-
ščansko revolucijo postal legitimen kot projekt udejanjenja vrste občih ka-
tegorij. Na eni strani je posameznik, določen s pojmom subjekta, bodisi iz-
enačen s tem pojmom bodisi kot njegova »pojavna oblika«, na drugi stra-
ni pa so instance občestva, ki mu zagotavljajo svobodo: osvobojena priva-
tna lastnina, pravo, nacija in država. Idealistične filozofije zgodnjega me-
ščanskega obdobja v premišljanju kategorije svobode postulirajo vzgojo kot
nujni pogoj, ki šele posreduje možnosti, da posameznikom svoboda lahko
služi, namreč individuum se mora usposobiti za državljana, kar pomeni, da
je zajet v pravno kategorijo subjekta. Ta kategorija se konkretizira glede na
svobodno privatno lastnino, zato ni nič čudnega, da v klasičnih besedilih
meščanske filozofije določitvam funkcije vzgoje do polnoletnosti in za pol-
noletnost, pogosto sledi tema o dedovanju lastnine.
To, kar karakterizira zgodnje ideje o funkciji vzgoje in izobraževanja,
je z današnjega stališča skorajda naivni optimizem – pri sicer še zdaleč ne
naivnih mislecih. Zdi se, kot da so pojmi recimo kulture, znanja in morale
povsem transparentni, enoznačni ali pa se za takšne izkažejo,brž ko je bese-
da o prenašanju dosežkov meščanske revolucije na nove generacije. Pri He-
glu kot »enciklopedičnem mislecu« meščanske epohe so vsi načelni pro-
blemi rešeni na pravno-teoretski ravni. Vzgoja otrok je določena pozitiv-
no po nravnosti, ki naj jo vzgoja neposredno vsadi vanje in negativno po
tem, da jih dvigne iz »naravne neposrednosti, v kateri se izvirno nahajajo,
k samostojni in svobodni osebnosti ter s tem k izstopu iz naravne enotno-
sti družine«.2 V dodatku k paragrafu, ki smo ga pravkar omenjali, pa za-
sledimo še namig, da je treba »slabim staršem otroke odvzeti, da bi jih bo-
lje vzgojili«. Celo pri Heglu, za mnoge največjem filozofu vseh časov in av-
torju zadnjega popolnega filozofskega sistema, je potemtakem mogoče naj-
ti isto »naivno idejo« kot tudi pri sicer cinično kritiziranih predhodnikih,
torej idejo o vzgojljivosti otrok na eni strani in o vrednotah, ki naj bi jih z
vzgojo na otroke prenesli na drugi strani.
Zgodovinsko je sicer jasno, da je bil čas »velikih idej o poslanstvu vzgo-
je in izobraževanja« hkrati čas, v katerem še ni bil realiziran šolski sistem,
ki bi se obnašal v skladu s humanističnimi zahtevami pomembnih avtor-
1 Bernard Willms, Revolution und Protest oder Glanz und Elend des Bürgerlichen Subjekts, Ber-
lin 1969, 12.
2 G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, Werke 7, 327, 328.
