Page 190 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 190
Vzgoja družbe
njihove jasne formulacije zavrnitve različnih naivnih pričakovanj »boljše-
ga sveta« po koncu dobe hladne vojne. Z drugimi besedami: v globaliza-
ciji po koncu hladne vojne so bila prestrukturirana in nekoliko spremenje-
na sama polja, v katerih se oblikujejo razlike konfrontacij (vrednot, kultur,
interesov itn.) Razorožitev bi verjetno morala biti ključni smoter vseh de-
javnosti za to, da bi se človeštvo znebilo vojn. Unescov Svetovni kongres o
razorožitveni vzgoji junija 1980 je dejansko razorožitev postavil v središče
mirovne vzgoje. Nekaj evidence o tem, da razorožitvena vzgoja »ni mogla
uspeti«, je mogoče najti v zborniku, ki ga je uredil Magnus Haavelsrud in
je izšel l. 1993. Vseeno izobraževanje ostaja orodje upanja, še posebej, ko se
na mednarodnih ravneh strinjamo o tem, kaj je treba poučevati prihodnje
generacije. V takem pogledu je diskurz miru znanost upanja. Obstaja toč-
ka ključne razlike v razumevanju državljanske vzgoje, ki posledično opre-
deljuje obliko posameznega kurikuluma in ustrezajoče prakse poučevanja
in učenja. »Ključna razlika« je označevalec, glede katerega ena smer for-
mulacije pojma državljanske vzgoje vodi k viziji avtonomnega posamezni-
ka, druga smer pa vodi k viziji, ki zastopa nadrejenost skupnosti nad posa-
meznikovimi pravicami in potrebami. Ta razlika se kaže kot razlika med
»tradicionalnim« pristopom k problemu, ki rešuje vprašanje socializaci-
je mladih ljudi v obliki tipičnega vzgajanja državljana (»civics«) in med
»postmodernim« pristopom, ki se skuša opirati na refleksivni in odprti
koncept, ki stavi na raznolikost, multikulturnost itn. Prva težnja se zanaša
na bolj fiksirano idejo resnice, druga pa na domnevo, da je resnica odvisna
od tega, da jo posameznik spozna in sprejme, kar pomeni, da je pojem re-
snice tako bolj stvar kognitivnega procesa v družbeni praksi. Vendar pa je
verjetno težko najti prvi ali drugi pojem v vzgojno-izobraževalni stvarnosti
v »čisti« obliki – recimo kot dokončni »model« kurikuluma in/ali peda-
goške prakse. Dve točki razlike v grobem oblikujeta diskurzivni prostor, v
katerem lahko opazujemo boj za definicijo državljanske vzgoje v vsaki de-
želi in v mednarodnih razsežnostih. Koncept državljanske vzgoje koreni-
ni v univerzalističnih idejah evropskega razsvetljenstva. Očitno v mnogih
deželah, ki niso povsem sprejele »zahodne demokracije«, razumejo drža-
vljansko vzgojo veliko bolj kot »kulturni« kakor pa kot politični pojem.
njihove jasne formulacije zavrnitve različnih naivnih pričakovanj »boljše-
ga sveta« po koncu dobe hladne vojne. Z drugimi besedami: v globaliza-
ciji po koncu hladne vojne so bila prestrukturirana in nekoliko spremenje-
na sama polja, v katerih se oblikujejo razlike konfrontacij (vrednot, kultur,
interesov itn.) Razorožitev bi verjetno morala biti ključni smoter vseh de-
javnosti za to, da bi se človeštvo znebilo vojn. Unescov Svetovni kongres o
razorožitveni vzgoji junija 1980 je dejansko razorožitev postavil v središče
mirovne vzgoje. Nekaj evidence o tem, da razorožitvena vzgoja »ni mogla
uspeti«, je mogoče najti v zborniku, ki ga je uredil Magnus Haavelsrud in
je izšel l. 1993. Vseeno izobraževanje ostaja orodje upanja, še posebej, ko se
na mednarodnih ravneh strinjamo o tem, kaj je treba poučevati prihodnje
generacije. V takem pogledu je diskurz miru znanost upanja. Obstaja toč-
ka ključne razlike v razumevanju državljanske vzgoje, ki posledično opre-
deljuje obliko posameznega kurikuluma in ustrezajoče prakse poučevanja
in učenja. »Ključna razlika« je označevalec, glede katerega ena smer for-
mulacije pojma državljanske vzgoje vodi k viziji avtonomnega posamezni-
ka, druga smer pa vodi k viziji, ki zastopa nadrejenost skupnosti nad posa-
meznikovimi pravicami in potrebami. Ta razlika se kaže kot razlika med
»tradicionalnim« pristopom k problemu, ki rešuje vprašanje socializaci-
je mladih ljudi v obliki tipičnega vzgajanja državljana (»civics«) in med
»postmodernim« pristopom, ki se skuša opirati na refleksivni in odprti
koncept, ki stavi na raznolikost, multikulturnost itn. Prva težnja se zanaša
na bolj fiksirano idejo resnice, druga pa na domnevo, da je resnica odvisna
od tega, da jo posameznik spozna in sprejme, kar pomeni, da je pojem re-
snice tako bolj stvar kognitivnega procesa v družbeni praksi. Vendar pa je
verjetno težko najti prvi ali drugi pojem v vzgojno-izobraževalni stvarnosti
v »čisti« obliki – recimo kot dokončni »model« kurikuluma in/ali peda-
goške prakse. Dve točki razlike v grobem oblikujeta diskurzivni prostor, v
katerem lahko opazujemo boj za definicijo državljanske vzgoje v vsaki de-
želi in v mednarodnih razsežnostih. Koncept državljanske vzgoje koreni-
ni v univerzalističnih idejah evropskega razsvetljenstva. Očitno v mnogih
deželah, ki niso povsem sprejele »zahodne demokracije«, razumejo drža-
vljansko vzgojo veliko bolj kot »kulturni« kakor pa kot politični pojem.
