Page 123 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 123
Družbena reforma je šolska reforma 121
mov. V teh koordinatah pa so se, kot vemo, že dodobra institucionalizirali
kognitivni pristopi, ki so osnova za empirična raziskovanja učljivosti in pred-
stavnega sveta otrok, koncipiranja učnih metod; nenazadnje sintezne ugo-
tovitve s tega področja vzvratno učinkujejo na spreminjevalne posege v šol-
stvo. Najširše vzeto bi se razumevanje zadnjega reformnega ciklusa verjetno
začelo pri konceptu postmodernizma. Če pomislimo na to, kako močno je
ta termin prodrl v splošno rabo, pravzaprav tudi v vsakdanjo govorico, lah-
ko ugotovimo, da refleksivni prispevki, kakorkoli se lahko zdijo abstraktni,
izkažejo svojo »uporabnost« prav s tem, da prodrejo na različne ravni jezi-
ka, med drugim tudi na raven strokovnih terminologij. Gotovo je med naj-
pomembnejše konceptualne prispevke v tem pogledu treba šteti Lyotardovo
konceptualizacijo. »/Pri Lyotardu/ konstitucija subjekta ni v središču. Osre-
dnja tema njegovih del veliko bolj prikazuje sociokulturno postavljenost so-
dobnih družb, ki jih je, kot je znano, označil kot ‚postmoderne‘. /.../ Postmo-
derna se po Lyotardu odlikuje s tem, da v njej zgodovinsko-filozofske legiti-
macijske konstrukcije izgubijo svojo verodostojnost.«5 O tem, koliko je tovr-
stna refleksivna raven vedno navzoča »v ozadju« reformnih načrtovanj, se-
veda ni mogoče trditi nič gotovega, ni pa mogoče zanikati, da take opredeli-
tve ponujajo okvir za razumevanje dogajanj. Če se še zadržimo pri Lyotardu,
nam njegovo ukvarjanje s statusom vednosti, torej z vprašanji načinov proi-
zvodnje znanosti v »postmodernem stanju«, jasno ponuja epistemološko iz-
hodišče za konstrukcijo shem reproduciranja znanj skozi vzgojo in izobraže-
vanje. Če navežemo na zgoraj navedeno Popkewitzevo opazko, ji Lyotardovo
ugotavljanje tega, da se dogaja »eksteriorizacija vednosti v razmerju do ved-
očega«, stopa naproti kot konceptualna ilustracija. »Staro načelo, da je pri-
dobivanje vednosti neločljivo od formacije (bildung) duha in cele osebe, po-
staja in bo postajalo vse bolj zastarelo.«6 Ta ugotovitev pojasnjuje in nema-
ra komentira fragmentarizacijo, npr. v učnih načrtih ter učnih metodah in
pravzaprav uvaja dobo, v kateri se razsredišči tudi šolska reforma. Novi refor-
mni ciklus v komparativnem pogledu med reformnimi procesi v različnih
deželah pokaže na množico povezanih in nepovezanih pobud, na pluralizem
vzgojno-izobraževalnih praks in ne nazadnje na nove podobe konfliktnosti
v institucionalnih razmerjih šolstva. Vse to sproža vse višjo relevantnost šol-
stva v političnih programih in tudi izrazito rastočo relevantnost šolstva ali
izobraževanja v ekonomskem smislu.7 Pri tem ne mislimo samo na »pozitiv-
5 Hans-Christoph Koller, Bildung und die Dezentrierung des Subjekts, v: B. Fritzsche, J. Hart-
mann, A. Schmidt, A. Terooren (ur.), Dekonstruktive Pädagogik, Opladen 2001, 41.
6 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, 13.
7 Ta aspekt se z največjo jasnostjo pokaže kajpak na ravni višjega izobraževanja, ki je tako kot
šolstvo na nižjih stopnjah izpostavljeno nenehnemu reformiranju. Evropska bolonjska reforma,
mov. V teh koordinatah pa so se, kot vemo, že dodobra institucionalizirali
kognitivni pristopi, ki so osnova za empirična raziskovanja učljivosti in pred-
stavnega sveta otrok, koncipiranja učnih metod; nenazadnje sintezne ugo-
tovitve s tega področja vzvratno učinkujejo na spreminjevalne posege v šol-
stvo. Najširše vzeto bi se razumevanje zadnjega reformnega ciklusa verjetno
začelo pri konceptu postmodernizma. Če pomislimo na to, kako močno je
ta termin prodrl v splošno rabo, pravzaprav tudi v vsakdanjo govorico, lah-
ko ugotovimo, da refleksivni prispevki, kakorkoli se lahko zdijo abstraktni,
izkažejo svojo »uporabnost« prav s tem, da prodrejo na različne ravni jezi-
ka, med drugim tudi na raven strokovnih terminologij. Gotovo je med naj-
pomembnejše konceptualne prispevke v tem pogledu treba šteti Lyotardovo
konceptualizacijo. »/Pri Lyotardu/ konstitucija subjekta ni v središču. Osre-
dnja tema njegovih del veliko bolj prikazuje sociokulturno postavljenost so-
dobnih družb, ki jih je, kot je znano, označil kot ‚postmoderne‘. /.../ Postmo-
derna se po Lyotardu odlikuje s tem, da v njej zgodovinsko-filozofske legiti-
macijske konstrukcije izgubijo svojo verodostojnost.«5 O tem, koliko je tovr-
stna refleksivna raven vedno navzoča »v ozadju« reformnih načrtovanj, se-
veda ni mogoče trditi nič gotovega, ni pa mogoče zanikati, da take opredeli-
tve ponujajo okvir za razumevanje dogajanj. Če se še zadržimo pri Lyotardu,
nam njegovo ukvarjanje s statusom vednosti, torej z vprašanji načinov proi-
zvodnje znanosti v »postmodernem stanju«, jasno ponuja epistemološko iz-
hodišče za konstrukcijo shem reproduciranja znanj skozi vzgojo in izobraže-
vanje. Če navežemo na zgoraj navedeno Popkewitzevo opazko, ji Lyotardovo
ugotavljanje tega, da se dogaja »eksteriorizacija vednosti v razmerju do ved-
očega«, stopa naproti kot konceptualna ilustracija. »Staro načelo, da je pri-
dobivanje vednosti neločljivo od formacije (bildung) duha in cele osebe, po-
staja in bo postajalo vse bolj zastarelo.«6 Ta ugotovitev pojasnjuje in nema-
ra komentira fragmentarizacijo, npr. v učnih načrtih ter učnih metodah in
pravzaprav uvaja dobo, v kateri se razsredišči tudi šolska reforma. Novi refor-
mni ciklus v komparativnem pogledu med reformnimi procesi v različnih
deželah pokaže na množico povezanih in nepovezanih pobud, na pluralizem
vzgojno-izobraževalnih praks in ne nazadnje na nove podobe konfliktnosti
v institucionalnih razmerjih šolstva. Vse to sproža vse višjo relevantnost šol-
stva v političnih programih in tudi izrazito rastočo relevantnost šolstva ali
izobraževanja v ekonomskem smislu.7 Pri tem ne mislimo samo na »pozitiv-
5 Hans-Christoph Koller, Bildung und die Dezentrierung des Subjekts, v: B. Fritzsche, J. Hart-
mann, A. Schmidt, A. Terooren (ur.), Dekonstruktive Pädagogik, Opladen 2001, 41.
6 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, 13.
7 Ta aspekt se z največjo jasnostjo pokaže kajpak na ravni višjega izobraževanja, ki je tako kot
šolstvo na nižjih stopnjah izpostavljeno nenehnemu reformiranju. Evropska bolonjska reforma,
