Page 119 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 119
ormiranje ali 117
izboljševanje šole
Strogo vzeto je nekakšna diagnoza Gillesa Deleuza, diagnoza, h kateri
se v tej knjigi večkrat vračamo, s konca osemdesetih let minulega sto-
letja o dokončni krizi institucij, ki so nastale v univerzumu foucaultovsko
opredeljene družbe discipline in zaprtih institucij, pravzaprav »neuporab-
na«. Del te diagnoze, ki šteje šolo v vrsto teh institucij (družina, šola, to-
varna, kasarna in zapor), je tudi Deleuzova ugotovitev, da nenehne šolske
reforme predvsem dokazujejo, da gre za bolj ali manj dokončno nerešljivost
problema, ki je vpisan v samo konstitucijo šolske institucije. Kar se s sre-
dnje oddaljenosti recimo ekonomskega pogleda na družbene spremembe
kaže kot, denimo, uvajanje večje učinkovitosti ali povečevanje šolske avto-
nomije, se v bolj oddaljenem filozofovem pogledu kaže kot družbena trans-
formacija, ki spreminja tako rekoč »smisel biti« (če si izposodimo oznako
iz heideggerjevskega žargona) – »ko podjetje nadomešča tovarno, perma-
nentno izobraževanje teži k nadomestitvi šole, nenehni nadzor pa nadome-
šča izpit«.1 Že oblika, v kateri so bile Deleuzove ocene zapisane, jasno si-
gnalizira to, da filozof na »uporabnost« svojega sporočila sploh ni niti sam
računal, saj gre predvsem za zaris interpretativnega okvira. Gotovo je, da je
bil Deleuzov pogled na problematiko vzgoje in izobraževanja v šolski in-
stituciji opredeljen z njegovim širšim kritičnim pogledom na družbeni ra-
zvoj, ki se je proti koncu osemdesetih let 20. stoletja začel kazati v bolj raz-
vidnem profilu, Deleuze sam pa je odčital dolgoročne posledice za kon-
strukcijo celotne družbe, ki jo je poimenoval »družba kontrole«.2 Posledi-
1 Gilles Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 243.
2 Pri tem je treba pripomniti, da zadevni Deleuzov zapis (prvič je izšel l. 1988 v efemerni revi-
ji L‘Autre journal) ni bil komentar sočasnih dogajanj v socialističnih deželah, ampak se je kritič-
izboljševanje šole
Strogo vzeto je nekakšna diagnoza Gillesa Deleuza, diagnoza, h kateri
se v tej knjigi večkrat vračamo, s konca osemdesetih let minulega sto-
letja o dokončni krizi institucij, ki so nastale v univerzumu foucaultovsko
opredeljene družbe discipline in zaprtih institucij, pravzaprav »neuporab-
na«. Del te diagnoze, ki šteje šolo v vrsto teh institucij (družina, šola, to-
varna, kasarna in zapor), je tudi Deleuzova ugotovitev, da nenehne šolske
reforme predvsem dokazujejo, da gre za bolj ali manj dokončno nerešljivost
problema, ki je vpisan v samo konstitucijo šolske institucije. Kar se s sre-
dnje oddaljenosti recimo ekonomskega pogleda na družbene spremembe
kaže kot, denimo, uvajanje večje učinkovitosti ali povečevanje šolske avto-
nomije, se v bolj oddaljenem filozofovem pogledu kaže kot družbena trans-
formacija, ki spreminja tako rekoč »smisel biti« (če si izposodimo oznako
iz heideggerjevskega žargona) – »ko podjetje nadomešča tovarno, perma-
nentno izobraževanje teži k nadomestitvi šole, nenehni nadzor pa nadome-
šča izpit«.1 Že oblika, v kateri so bile Deleuzove ocene zapisane, jasno si-
gnalizira to, da filozof na »uporabnost« svojega sporočila sploh ni niti sam
računal, saj gre predvsem za zaris interpretativnega okvira. Gotovo je, da je
bil Deleuzov pogled na problematiko vzgoje in izobraževanja v šolski in-
stituciji opredeljen z njegovim širšim kritičnim pogledom na družbeni ra-
zvoj, ki se je proti koncu osemdesetih let 20. stoletja začel kazati v bolj raz-
vidnem profilu, Deleuze sam pa je odčital dolgoročne posledice za kon-
strukcijo celotne družbe, ki jo je poimenoval »družba kontrole«.2 Posledi-
1 Gilles Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 243.
2 Pri tem je treba pripomniti, da zadevni Deleuzov zapis (prvič je izšel l. 1988 v efemerni revi-
ji L‘Autre journal) ni bil komentar sočasnih dogajanj v socialističnih deželah, ampak se je kritič-
