Page 120 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 120
Vzgoja družbe
ce za konstitucijo in svobodo posameznika pa so v njegovi viziji še posebno
drastične – kajpak z vidika sedanjega kritičnega dojemanja realnosti in po-
sebej vrednotenja s stališča kritike neoliberalizma – saj v odprti shemi ta-
kšne družbe svoboda postane instrumentalna v sistemu kontrole, svobo-
dna izbira je zares svobodna in hkrati prisilna. Omenjeno Deleuzovo bese-
dilo kajpak lahko jemljemo kot še en dokaz, da se filozofija, tako kot že od
pamtiveka, znova in znova ukvarja z vprašanji vzgoje in izobraževanja. Če
ga beremo nekoliko drugače, pa ta prispevek lahko razumemo kot sintetič-
no percepcijo, ki poleg vsega drugega všteje šolstvo v podobo družbe kot
enega od pomembnejših agregatov, katerega razvoj hkrati ponazarja in so-
določa konstrukcijo celotne družbe. Ne glede na zaostreno kritično poan-
to omenjenega besedila je mogoče reči, da je Deleuze zaznal šolske reforme
kot splošni pojav postmoderne družbe. Iz njegovih ugotovitev izhaja tudi
to, da je ob vsej raznolikosti vrste nacionalnih reform mogoče razbirati nji-
hove skupne poteze, pravzaprav logiko transformacij šolske institucije. Evi-
denco, da je tako, lahko najdemo tudi na nekoliko nižji ravni abstraktnosti
v vrsti študij, v katerih so avtorji skušali bodisi opredeliti pojav šolske refor-
me kot, denimo, sociološki pojav bodisi so se trudili s primerjalnega in/ali
historičnega vidika zainteresirano povzeti izkušnje in oblikovati nauke za
nove korake v uravnavanju vzgojno-izobraževalnih institucij.
Reforme pred reformami
Ni dvoma, da so šolske reforme ena od stalnic družbenih dogajanj v
vsem času po drugi svetovni vojni. O vseobsežnih šolskih reformah, ka-
kršnih ni mogoče zlahka primerjati s tistimi v prejšnjih obdobjih, še zla-
sti ne po obsežnosti in sistematičnosti, lahko v minulem stoletju govorimo
predvsem v obdobju šestdesetih in sedemdesetih let. Kot je pokazal Tor-
sten Husen na primerih reprezentativnih držav, so se v obdobju od šestde-
setih let naprej zvišala vlaganja v šolstvo in s tem tudi v edukacijsko razi-
skovanje. Zdi se, da so se te reforme ujele z vrhuncem industrijske dobe, ki
se je s temi reformami, pravzaprav z relativnimi uspehi na vzgojno-izobra-
ževalnem področju, pripravila na prehod v prihajajoča obdobja.
Mimogrede lahko pripomnimo, da v socialističnih državah pri reformi-
ranju vzgoje in izobraževanja niso veliko zaostajali za zahodnimi deželami.
V tem kontekstu, ki ga bo treba v njegovih konkretnih obrisih prej ali slej še
bolj osvetliti, je bila Jugoslavija (in v njej še posebej Slovenija) s poskusom im-
plementacije modela »usmerjenega izobraževanja« na ravni srednjih šol ena
no refleksivno nanašal na ekonomske, politične in še zlasti tehnološke trende v takratnih glo-
balnih razsežnostih.
ce za konstitucijo in svobodo posameznika pa so v njegovi viziji še posebno
drastične – kajpak z vidika sedanjega kritičnega dojemanja realnosti in po-
sebej vrednotenja s stališča kritike neoliberalizma – saj v odprti shemi ta-
kšne družbe svoboda postane instrumentalna v sistemu kontrole, svobo-
dna izbira je zares svobodna in hkrati prisilna. Omenjeno Deleuzovo bese-
dilo kajpak lahko jemljemo kot še en dokaz, da se filozofija, tako kot že od
pamtiveka, znova in znova ukvarja z vprašanji vzgoje in izobraževanja. Če
ga beremo nekoliko drugače, pa ta prispevek lahko razumemo kot sintetič-
no percepcijo, ki poleg vsega drugega všteje šolstvo v podobo družbe kot
enega od pomembnejših agregatov, katerega razvoj hkrati ponazarja in so-
določa konstrukcijo celotne družbe. Ne glede na zaostreno kritično poan-
to omenjenega besedila je mogoče reči, da je Deleuze zaznal šolske reforme
kot splošni pojav postmoderne družbe. Iz njegovih ugotovitev izhaja tudi
to, da je ob vsej raznolikosti vrste nacionalnih reform mogoče razbirati nji-
hove skupne poteze, pravzaprav logiko transformacij šolske institucije. Evi-
denco, da je tako, lahko najdemo tudi na nekoliko nižji ravni abstraktnosti
v vrsti študij, v katerih so avtorji skušali bodisi opredeliti pojav šolske refor-
me kot, denimo, sociološki pojav bodisi so se trudili s primerjalnega in/ali
historičnega vidika zainteresirano povzeti izkušnje in oblikovati nauke za
nove korake v uravnavanju vzgojno-izobraževalnih institucij.
Reforme pred reformami
Ni dvoma, da so šolske reforme ena od stalnic družbenih dogajanj v
vsem času po drugi svetovni vojni. O vseobsežnih šolskih reformah, ka-
kršnih ni mogoče zlahka primerjati s tistimi v prejšnjih obdobjih, še zla-
sti ne po obsežnosti in sistematičnosti, lahko v minulem stoletju govorimo
predvsem v obdobju šestdesetih in sedemdesetih let. Kot je pokazal Tor-
sten Husen na primerih reprezentativnih držav, so se v obdobju od šestde-
setih let naprej zvišala vlaganja v šolstvo in s tem tudi v edukacijsko razi-
skovanje. Zdi se, da so se te reforme ujele z vrhuncem industrijske dobe, ki
se je s temi reformami, pravzaprav z relativnimi uspehi na vzgojno-izobra-
ževalnem področju, pripravila na prehod v prihajajoča obdobja.
Mimogrede lahko pripomnimo, da v socialističnih državah pri reformi-
ranju vzgoje in izobraževanja niso veliko zaostajali za zahodnimi deželami.
V tem kontekstu, ki ga bo treba v njegovih konkretnih obrisih prej ali slej še
bolj osvetliti, je bila Jugoslavija (in v njej še posebej Slovenija) s poskusom im-
plementacije modela »usmerjenega izobraževanja« na ravni srednjih šol ena
no refleksivno nanašal na ekonomske, politične in še zlasti tehnološke trende v takratnih glo-
balnih razsežnostih.
