Page 97 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 97
Zagatnost performativnosti 95
»Tretja« miška ima tako le diskurzivno − pa zato nič manj realno! −
eksistenco.11
Ad 2) Dispozitiv specifično/nespecifično se ponavadi pokriva z dispo-
zitivom transparentno/netransparentno:
a) Janez Pavel II. iz primera (24) morda ne ve, da je oseba, za katero
upa, da bo posvojila siromašne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji bo-
ksar« je morda le lastnost sprožilca v R, zanjo ve morda le govorec (ki je
tudi izjavljalec (24)); v tem primeru je interpretacija specifična in (refe-
rencialno) transparentna;
b) Janez Pavel II. ve, da je oseba, za katero upa, da bo posvojila siroma-
šne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji boksar« je lastnost tarče v M (Ja-
nez Pavel II. upa, da …) in morda sploh nima ustreznika v R, ali pa ima
ustreznik v R drugačne lastnosti; v tem primeru je interpretacija nespeci-
fična in (referencialno) netransparentna.
Ali če naj razliko ponazorimo na zgovornejšem primeru: denimo, da je
Stojkov sosed Frumen, da pa Stojko tega ne ve. Imamo torej prostor R (=
»realnost« govorca), od njega odvisni oz. v njem vzpostavljeni prostor M
(»Stojko misli, da …) in pa element prostora R, a (= Frumen + Stojkov so-
sed), ki pa se v prostoru M razcepi na dva medsebojno neodvisna elementa
a’1 (Frumen) in a’2 (Stojkov sosed):
11 Fauconnier v podporo trditvi, da ontološka realnost in »materialna« eksistenca za vprašanje
konstrukcije in analize diskurzivnih formacij nista posebej pomembni, navaja naslednji, sposo-
jeni primer (G. Ioup, Specificity and the Interpretation of Quantifiers, v: Linguistics and Philo-
sophy 1, 1977, 233−245): Sledeči stavek je specifičnostno dvoumen, tudi če referent (nedoločnega člena)
ontološko ne obstaja, stavek pa je lahko resničen v obeh branjih:
Alberta verjame, da je zmaj pojedel njene petunije.
Ne glede na to, ali zmaji obstajajo ali ne, Alberta lahko verjame, da obstajajo /poudaril I. Ž. Ž./, in sta-
vek je dvoumen prav z ozirom na Albertino prepričanje, ki lahko zadeva nekega določenega ali ka-
kega nedoločenega zmaja. Specifično branje bi lahko parafrazirali z:
»Obstoji določen zmaj, za katerega Alberta verjame, da je pojedel njene petunije«, kar je lahko
res(nično) tudi brez ontološke realnosti zmajev /poudaril I. Ž. Ž./; mislila bi lahko, na primer, na Puffa,
čarobnega zmaja.
Zdi se, da so dvoumnosti, ki zadevajo specifičnost, neodvisne od implikacij ontološke eksistence …«
»Tretja« miška ima tako le diskurzivno − pa zato nič manj realno! −
eksistenco.11
Ad 2) Dispozitiv specifično/nespecifično se ponavadi pokriva z dispo-
zitivom transparentno/netransparentno:
a) Janez Pavel II. iz primera (24) morda ne ve, da je oseba, za katero
upa, da bo posvojila siromašne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji bo-
ksar« je morda le lastnost sprožilca v R, zanjo ve morda le govorec (ki je
tudi izjavljalec (24)); v tem primeru je interpretacija specifična in (refe-
rencialno) transparentna;
b) Janez Pavel II. ve, da je oseba, za katero upa, da bo posvojila siroma-
šne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji boksar« je lastnost tarče v M (Ja-
nez Pavel II. upa, da …) in morda sploh nima ustreznika v R, ali pa ima
ustreznik v R drugačne lastnosti; v tem primeru je interpretacija nespeci-
fična in (referencialno) netransparentna.
Ali če naj razliko ponazorimo na zgovornejšem primeru: denimo, da je
Stojkov sosed Frumen, da pa Stojko tega ne ve. Imamo torej prostor R (=
»realnost« govorca), od njega odvisni oz. v njem vzpostavljeni prostor M
(»Stojko misli, da …) in pa element prostora R, a (= Frumen + Stojkov so-
sed), ki pa se v prostoru M razcepi na dva medsebojno neodvisna elementa
a’1 (Frumen) in a’2 (Stojkov sosed):
11 Fauconnier v podporo trditvi, da ontološka realnost in »materialna« eksistenca za vprašanje
konstrukcije in analize diskurzivnih formacij nista posebej pomembni, navaja naslednji, sposo-
jeni primer (G. Ioup, Specificity and the Interpretation of Quantifiers, v: Linguistics and Philo-
sophy 1, 1977, 233−245): Sledeči stavek je specifičnostno dvoumen, tudi če referent (nedoločnega člena)
ontološko ne obstaja, stavek pa je lahko resničen v obeh branjih:
Alberta verjame, da je zmaj pojedel njene petunije.
Ne glede na to, ali zmaji obstajajo ali ne, Alberta lahko verjame, da obstajajo /poudaril I. Ž. Ž./, in sta-
vek je dvoumen prav z ozirom na Albertino prepričanje, ki lahko zadeva nekega določenega ali ka-
kega nedoločenega zmaja. Specifično branje bi lahko parafrazirali z:
»Obstoji določen zmaj, za katerega Alberta verjame, da je pojedel njene petunije«, kar je lahko
res(nično) tudi brez ontološke realnosti zmajev /poudaril I. Ž. Ž./; mislila bi lahko, na primer, na Puffa,
čarobnega zmaja.
Zdi se, da so dvoumnosti, ki zadevajo specifičnost, neodvisne od implikacij ontološke eksistence …«
