Page 16 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 16
Od performativa do govornih dejanj
snici pa gre za performativno izjavo konstativne oblike, torej za tisto zvrst
performativnih izjav, kjer si kot s karakternimi potezami perfomativa ne
moremo pomagati ne s specifičnimi glagoli ne s specifičnimi slovničnimi
oblikami, temveč – in edino – le z mestom izjavljanja. Mesto člana pred-
sedstva CK ZKJ nedvomno je mesto, ki mu tovrstno kompetenco lahko
priznamo, težava in nevšečnost je drugje: socialistično samoupravljanje
brez dvoma je »eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih rodov
SFRJ naprednemu toku zgodovine«, toda, kaj res šele od 28. I. 1983, ko je
bila omenjena izjava izrečena?
Na voljo imamo dve rešitvi:
1. Izjava nas le opozarja – znova in spet – na neko dejstvo. Če pa je po-
trebno – znova in spet – opozarjati na neko več kot notorično dejstvo, je
očitno, da dejstvo le ni tako notorično, kot naj bi bilo. To pa spet pomeni,
da lahko vsakršno tovrstno opozarjanje oz. izjavljanje z ustreznega mesta
dejstvo vsaj obnavlja in tako vsakič znova vzpostavlja, in da je – konec kon-
cev – le performativne narave.
2. K rešitvi zagonetke lahko pritegnemo bistveni prispevek Branka
Mikulića7 k samoupravni teoriji resnice. Slednji je namreč ob nekaterih
»spletkah in govoricah« o zimskih OI v Sarajevu izjavil:
Ponovljena laž lahko zveni kot resnica.
Ob morebitni – seveda le vsled argumenta predpostavljeni – resnično-
sti »samoupravljanja kot enega največjih …«, bi ponavljanje te (le dom-
nevno neresnične) sentence proizvedlo njeno resničnost, s čimer pa bi se
znašli v situaciji, ki ni nič manj ambivalentna od one na začetku.
Poskusimo torej še enkrat – z drugega konca – in se vprašajmo po sta-
tusu naslednjih izjav:
1. Zato morajo biti naše enotno delovanje kot tudi konkretni ukrepi, ki jih sprejemamo
zato, da bi uspešno presegli sedanje gospodarske razmere, v skladu s stvarnimi interesi
delavskega razreda in njim ustrezne strategije ekonomskega in družbenega razvoja. To
pomeni, da moramo sedanje težavne gospodarske probleme reševati samo z doslednim
uresničevanjem ključnih prvin sistema socialističnega samoupravljanja (Š. Korošec,8
na 5. seji CK ZKS).
2. Zveza komunistov mora prav zdaj, v zapletenih in težavnih razmerah, še odločne-
je utirati poti za uresničevanje naših opredelitev in za še večje uveljavljanje zgodovin-
7 Branko Mikulić je bil predsednik Zveznega izvršnega sveta v obdobju 1986–1989.
8 Štefan Korošec je bil v letih 1988–1990 sekretar CK ZKJ.
snici pa gre za performativno izjavo konstativne oblike, torej za tisto zvrst
performativnih izjav, kjer si kot s karakternimi potezami perfomativa ne
moremo pomagati ne s specifičnimi glagoli ne s specifičnimi slovničnimi
oblikami, temveč – in edino – le z mestom izjavljanja. Mesto člana pred-
sedstva CK ZKJ nedvomno je mesto, ki mu tovrstno kompetenco lahko
priznamo, težava in nevšečnost je drugje: socialistično samoupravljanje
brez dvoma je »eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih rodov
SFRJ naprednemu toku zgodovine«, toda, kaj res šele od 28. I. 1983, ko je
bila omenjena izjava izrečena?
Na voljo imamo dve rešitvi:
1. Izjava nas le opozarja – znova in spet – na neko dejstvo. Če pa je po-
trebno – znova in spet – opozarjati na neko več kot notorično dejstvo, je
očitno, da dejstvo le ni tako notorično, kot naj bi bilo. To pa spet pomeni,
da lahko vsakršno tovrstno opozarjanje oz. izjavljanje z ustreznega mesta
dejstvo vsaj obnavlja in tako vsakič znova vzpostavlja, in da je – konec kon-
cev – le performativne narave.
2. K rešitvi zagonetke lahko pritegnemo bistveni prispevek Branka
Mikulića7 k samoupravni teoriji resnice. Slednji je namreč ob nekaterih
»spletkah in govoricah« o zimskih OI v Sarajevu izjavil:
Ponovljena laž lahko zveni kot resnica.
Ob morebitni – seveda le vsled argumenta predpostavljeni – resnično-
sti »samoupravljanja kot enega največjih …«, bi ponavljanje te (le dom-
nevno neresnične) sentence proizvedlo njeno resničnost, s čimer pa bi se
znašli v situaciji, ki ni nič manj ambivalentna od one na začetku.
Poskusimo torej še enkrat – z drugega konca – in se vprašajmo po sta-
tusu naslednjih izjav:
1. Zato morajo biti naše enotno delovanje kot tudi konkretni ukrepi, ki jih sprejemamo
zato, da bi uspešno presegli sedanje gospodarske razmere, v skladu s stvarnimi interesi
delavskega razreda in njim ustrezne strategije ekonomskega in družbenega razvoja. To
pomeni, da moramo sedanje težavne gospodarske probleme reševati samo z doslednim
uresničevanjem ključnih prvin sistema socialističnega samoupravljanja (Š. Korošec,8
na 5. seji CK ZKS).
2. Zveza komunistov mora prav zdaj, v zapletenih in težavnih razmerah, še odločne-
je utirati poti za uresničevanje naših opredelitev in za še večje uveljavljanje zgodovin-
7 Branko Mikulić je bil predsednik Zveznega izvršnega sveta v obdobju 1986–1989.
8 Štefan Korošec je bil v letih 1988–1990 sekretar CK ZKJ.
