Page 19 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 19
Uvod 17
substanciaciji, procesu spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri
in temelju zakramenta svetega rešnjega telesa, ki ga je Jezus postavil pri po-
slednji večerji.10 Pogoj za obe premeni je prav vera oz. verjetje: kristjani ver-
jamejo, da sta kruh in vino Kristusovo telo in kri – verjamejo, ne vedo. Če
bi vedeli, obhajilo ne bi bilo potrebno, celo ne bi bilo možno. Prav razko-
rak med kruhom in vinom (besedami) na eni in Kristusovim telesom in
krvjo (dejanji) na drugi strani sploh omogoča vero kot vero, torej kot ne-
kaj, kar ni vednost.
Vera v odrešitev v Kristusu (v Kristusove besede pri poslednji večerji) je
pogoj transsubstanciacije kruha in vina v Kristusovo telo in kri, vera v spre-
jete cilje (v besede o pomembnosti sprejetih ciljev za razvoj samoupravne
socialistične družbe) pa pogoj transsubstanciacije besed v dejanja.
Toda ustavimo se za trenutek pri tej nenavadni sintagmi, »sprejeti ci-
lji«. Mar ne zveni ušesu slovenskega domorodca nekako tuje? Cilji se do-
segajo, za cilje se borimo, nikakor pa ciljev ne sprejemamo. Sprejemajo se
sklepi in odločitve, na primer sklepi ali odločitve, da se bomo borili za ure-
sničitev nekih konkretnih ciljev. Potrč pa je to vmesno stopnjo preprosto
preskočil in s tem nakazal pomemben novum samoupravnega socializma:
v samoupravnem socializmu se za cilje ni potrebno boriti, preprosto se jih
sprejme, tako kot sklepe na sestanku!
Zdaj lahko bolje razumemo tudi samo Potrčevo izjavo:
»… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo sprejetim ciljem …«,
ki je očitno elipsa naslednje (popolne) izjave:
»… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo, da se cilji sprejmejo (kot sklepi).«
Izjavljalna pozicija verovanja oz. verjetja nam gre pri tem več kot na
roko.
Če je Štefanu Korošcu pretvorbo besed v dejanja omogočala šele nje-
gova izjavljalna pozicija člana predsedstva CK ZKS, pa je položaj verova-
nja oz. verjetja mnogo bolj udoben: verovanje oz. verjetje je namreč univer-
zalno, veruje lahko vsakdo, da bi lahko verjel, pa mu ni potrebno biti član
predsedstva republiškega CK.
In da bi ta slehernik svoje verovanje tudi izpovedal, mu ni treba druge-
ga kot dahniti:
10 Matej 26, 26–28 pravi: Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil, dal učencem in
rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz nje-
ga vsi! To je namreč moja kri zaveze …«
substanciaciji, procesu spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri
in temelju zakramenta svetega rešnjega telesa, ki ga je Jezus postavil pri po-
slednji večerji.10 Pogoj za obe premeni je prav vera oz. verjetje: kristjani ver-
jamejo, da sta kruh in vino Kristusovo telo in kri – verjamejo, ne vedo. Če
bi vedeli, obhajilo ne bi bilo potrebno, celo ne bi bilo možno. Prav razko-
rak med kruhom in vinom (besedami) na eni in Kristusovim telesom in
krvjo (dejanji) na drugi strani sploh omogoča vero kot vero, torej kot ne-
kaj, kar ni vednost.
Vera v odrešitev v Kristusu (v Kristusove besede pri poslednji večerji) je
pogoj transsubstanciacije kruha in vina v Kristusovo telo in kri, vera v spre-
jete cilje (v besede o pomembnosti sprejetih ciljev za razvoj samoupravne
socialistične družbe) pa pogoj transsubstanciacije besed v dejanja.
Toda ustavimo se za trenutek pri tej nenavadni sintagmi, »sprejeti ci-
lji«. Mar ne zveni ušesu slovenskega domorodca nekako tuje? Cilji se do-
segajo, za cilje se borimo, nikakor pa ciljev ne sprejemamo. Sprejemajo se
sklepi in odločitve, na primer sklepi ali odločitve, da se bomo borili za ure-
sničitev nekih konkretnih ciljev. Potrč pa je to vmesno stopnjo preprosto
preskočil in s tem nakazal pomemben novum samoupravnega socializma:
v samoupravnem socializmu se za cilje ni potrebno boriti, preprosto se jih
sprejme, tako kot sklepe na sestanku!
Zdaj lahko bolje razumemo tudi samo Potrčevo izjavo:
»… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo sprejetim ciljem …«,
ki je očitno elipsa naslednje (popolne) izjave:
»… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo, da se cilji sprejmejo (kot sklepi).«
Izjavljalna pozicija verovanja oz. verjetja nam gre pri tem več kot na
roko.
Če je Štefanu Korošcu pretvorbo besed v dejanja omogočala šele nje-
gova izjavljalna pozicija člana predsedstva CK ZKS, pa je položaj verova-
nja oz. verjetja mnogo bolj udoben: verovanje oz. verjetje je namreč univer-
zalno, veruje lahko vsakdo, da bi lahko verjel, pa mu ni potrebno biti član
predsedstva republiškega CK.
In da bi ta slehernik svoje verovanje tudi izpovedal, mu ni treba druge-
ga kot dahniti:
10 Matej 26, 26–28 pravi: Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil, dal učencem in
rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz nje-
ga vsi! To je namreč moja kri zaveze …«
