Page 11 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 11
dgovor k drugi 9
– pregledani,
popravljeni in
razširjeni – izdaji
Pričujoča knjiga je, pod naslovom Zagatnost in performativnost ali
kako obljubiti, prvič izšla leta 1989. Najprej sem jo ponudil založbi
Krt ter po nekaj tednih od njih prejel odgovor, da se z izdajanjem knjig, ki
obravnavajo »pravopisne probleme«, ne ukvarjajo. Sem nekako razumel,
saj je bil odgovor napisan v pravopisno slabi slovenščini ... Potem se je za ro-
kopis zavzel Miha Kovač, ki je bil takrat urednik pri DZS (v tistih časih to
še niso bili Drzni Znanilci Sprememb, temveč, preprosto, Državna Založ-
ba Slovenije), in knjiga je izšla v novonastali zbirki Družboslovje.
Po dvajsetih letih je še vedno edina znanstvena monografija na Sloven-
skem, ki se sistematično in problemsko ukvarja z epistemološkimi in me-
todološkimi problemi performativnosti in prehoda od performativnosti h
govornim dejanjem. To seveda ne pomeni, da se s performativi in govorni-
mi dejanji niso ukvarjali tudi drugi avtorji, še zlasti Nenad Miščević, Jelica
Šumić-Riha in Rastko Močnik, vendar je bil njihov zastavek povečini dru-
gačen, ožji in bolj ciljno usmerjen: Nenada Miščevića je, na primer, zani-
mal predvsem pregled teorije govornih dejanj in njen položaj v okviru fi-
lozofije jezika, Jelico Šumić-Riha koncept performativnosti v teoretskem
okviru lacanovske psihoanalize, Rastka Močnika pa (upo)raba performa-
tivnosti v Althusserjevi teoriji ideologije. Tako vsaj zastavke omenjenih ko-
legov vidim sam in se opravičujem, če komu delam krivico.
Kljub svoji sistematičnosti in problemskosti – ali morda prav zaradi
tega – pa je bila Zagatnost performativnosti povsem spregledana in igno-
rirana s strani slovenskih jezikoslovcev, zlasti slovenistov. Sprva se mi je to
zdelo le naključje, morda stvar nizke naklade, ne najboljše distribucije …
– pregledani,
popravljeni in
razširjeni – izdaji
Pričujoča knjiga je, pod naslovom Zagatnost in performativnost ali
kako obljubiti, prvič izšla leta 1989. Najprej sem jo ponudil založbi
Krt ter po nekaj tednih od njih prejel odgovor, da se z izdajanjem knjig, ki
obravnavajo »pravopisne probleme«, ne ukvarjajo. Sem nekako razumel,
saj je bil odgovor napisan v pravopisno slabi slovenščini ... Potem se je za ro-
kopis zavzel Miha Kovač, ki je bil takrat urednik pri DZS (v tistih časih to
še niso bili Drzni Znanilci Sprememb, temveč, preprosto, Državna Založ-
ba Slovenije), in knjiga je izšla v novonastali zbirki Družboslovje.
Po dvajsetih letih je še vedno edina znanstvena monografija na Sloven-
skem, ki se sistematično in problemsko ukvarja z epistemološkimi in me-
todološkimi problemi performativnosti in prehoda od performativnosti h
govornim dejanjem. To seveda ne pomeni, da se s performativi in govorni-
mi dejanji niso ukvarjali tudi drugi avtorji, še zlasti Nenad Miščević, Jelica
Šumić-Riha in Rastko Močnik, vendar je bil njihov zastavek povečini dru-
gačen, ožji in bolj ciljno usmerjen: Nenada Miščevića je, na primer, zani-
mal predvsem pregled teorije govornih dejanj in njen položaj v okviru fi-
lozofije jezika, Jelico Šumić-Riha koncept performativnosti v teoretskem
okviru lacanovske psihoanalize, Rastka Močnika pa (upo)raba performa-
tivnosti v Althusserjevi teoriji ideologije. Tako vsaj zastavke omenjenih ko-
legov vidim sam in se opravičujem, če komu delam krivico.
Kljub svoji sistematičnosti in problemskosti – ali morda prav zaradi
tega – pa je bila Zagatnost performativnosti povsem spregledana in igno-
rirana s strani slovenskih jezikoslovcev, zlasti slovenistov. Sprva se mi je to
zdelo le naključje, morda stvar nizke naklade, ne najboljše distribucije …
