Page 12 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 12
Od performativa do govornih dejanj
Ob knjigi, ki sem jo (skupaj z Matejko Grgič) napisal o »odkritju« perfor-
mativnosti pri patru Stanislavu Škrabcu in po štiriletnem predstojnikova-
nju Oddelku za slovenistiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze
na Primorskem (2004–2008) pa ugotavljam, da gre očitno za slovenistom
(in slovenistkam) imanentno “etično” držo, ki bi jo lahko povzeli takole:
obravnava jezika in jezikovnih problemov je izključna domena slovenistov
(in slovenistk), če se z jezikom in jezikovnimi problemi (morda) ukvarja
še kdo drugi, je to povsem naključno, predvsem pa povsem zanemarljivo.
In prav zato, iz kljubovanja temu spontanemu intuitivizmu stroke, sem
se odločil za drugo, pregledano, popravljeno in malce razširjeno izdajo, ki
sem jo opremil tudi z drugim, vsebini primernejšim, naslovom, Od perfor-
mativa do govornih dejanj.
Četudi je knjiga nastala pred dvajsetimi leti, je vsebinsko in tematsko
nisem pretirano dopolnjeval; resda je v preteklih dvajsetih letih izšlo kar
nekaj del, ki se ukvarjajo z govornimi dejanji, vendar v problemsko in pro-
blematizirajočo zastavitev mojega dela temeljno ne posegajo (kot dodatek
bibliografiji podajam temeljno literaturo o govornih dejanjih, kakor jo na-
vaja Stanford Encyclopedia of Philosophy). Po drugi strani sem želel ohraniti
izvirno besedilo v kar največji meri, saj sem še vedno prepričan – pa naj to
zveni še tako nekritično in/ali samovšečno –, da je njegova zastavitev tudi
po dvajsetih letih še vedno zanimiva.
Knjiga je nastajala v času procesa proti četvorici, ki je do danes dobil že
mitske razsežnosti. Primere, dogodke in osebe iz tega obdobja (tako z ene
kot z druge strani) v predstavitvi posameznih konceptov uporabljam tudi
sam. Ne iz kake idolatrije, temveč zato, da pokažem, kako fiktivni primeri
v lingvistiki, pravzaprav, niso potrebni.
Igor Ž. Žagar
Ob knjigi, ki sem jo (skupaj z Matejko Grgič) napisal o »odkritju« perfor-
mativnosti pri patru Stanislavu Škrabcu in po štiriletnem predstojnikova-
nju Oddelku za slovenistiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze
na Primorskem (2004–2008) pa ugotavljam, da gre očitno za slovenistom
(in slovenistkam) imanentno “etično” držo, ki bi jo lahko povzeli takole:
obravnava jezika in jezikovnih problemov je izključna domena slovenistov
(in slovenistk), če se z jezikom in jezikovnimi problemi (morda) ukvarja
še kdo drugi, je to povsem naključno, predvsem pa povsem zanemarljivo.
In prav zato, iz kljubovanja temu spontanemu intuitivizmu stroke, sem
se odločil za drugo, pregledano, popravljeno in malce razširjeno izdajo, ki
sem jo opremil tudi z drugim, vsebini primernejšim, naslovom, Od perfor-
mativa do govornih dejanj.
Četudi je knjiga nastala pred dvajsetimi leti, je vsebinsko in tematsko
nisem pretirano dopolnjeval; resda je v preteklih dvajsetih letih izšlo kar
nekaj del, ki se ukvarjajo z govornimi dejanji, vendar v problemsko in pro-
blematizirajočo zastavitev mojega dela temeljno ne posegajo (kot dodatek
bibliografiji podajam temeljno literaturo o govornih dejanjih, kakor jo na-
vaja Stanford Encyclopedia of Philosophy). Po drugi strani sem želel ohraniti
izvirno besedilo v kar največji meri, saj sem še vedno prepričan – pa naj to
zveni še tako nekritično in/ali samovšečno –, da je njegova zastavitev tudi
po dvajsetih letih še vedno zanimiva.
Knjiga je nastajala v času procesa proti četvorici, ki je do danes dobil že
mitske razsežnosti. Primere, dogodke in osebe iz tega obdobja (tako z ene
kot z druge strani) v predstavitvi posameznih konceptov uporabljam tudi
sam. Ne iz kake idolatrije, temveč zato, da pokažem, kako fiktivni primeri
v lingvistiki, pravzaprav, niso potrebni.
Igor Ž. Žagar
