Page 20 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 20
Od performativa do govornih dejanj
Verjamem, da …
in že se bo njegovo verovanje udejanilo: za sogovorca bo verjel, da …
»Verjeti« – strogo teoretsko – sicer ni pravi performativ, spada pa ver-
jetno med tista nenavadna mentalna stanja oz. dejanja, ki jih lahko povna-
njimo, sporočimo sogovorcem in vpišemo v družbeno vez le tako, da eks-
plicitno povemo, da verjamemo (da …).
To je zadostni pogoj, ne pa tudi nujni, in prav to bi utegnila biti karta na
katero stavi samoupravni genij.
Verjamem, da …
namreč ni nujno tudi opis nekakšnih notranjih stanj. »Verjeti« je, tako kot
večina t. i. glagolov propozicionalne naravnanosti, namreč podvržen jezi-
kovnemu mehanizmu, ki v prvi osebi ednine tako rekoč avtomatsko pro-
ducira svoje denotate, ne glede na dejanska verovanja in prepričanja svojih
izjavljalcev.
V primeru »samoupravnega performativa« to seveda pomeni veliko
olajšavo: v sprejete cilje (oz. v to, da se cilji lahko sprejmejo) nam namreč
ni treba niti verjeti več, le reči moramo, da verjamemo, in okostja besed bo
prekrilo meso dejanj.
Toda gre v tem primeru sploh še za performativ?
Cilj te knjige je prav odgovor na to vprašanje: v dvatisočletni zgodovi-
ni performativnosti želi izslediti razloge, ki so pripeljali do tako genialne
sprevrnjenosti.
Verjamem, da …
in že se bo njegovo verovanje udejanilo: za sogovorca bo verjel, da …
»Verjeti« – strogo teoretsko – sicer ni pravi performativ, spada pa ver-
jetno med tista nenavadna mentalna stanja oz. dejanja, ki jih lahko povna-
njimo, sporočimo sogovorcem in vpišemo v družbeno vez le tako, da eks-
plicitno povemo, da verjamemo (da …).
To je zadostni pogoj, ne pa tudi nujni, in prav to bi utegnila biti karta na
katero stavi samoupravni genij.
Verjamem, da …
namreč ni nujno tudi opis nekakšnih notranjih stanj. »Verjeti« je, tako kot
večina t. i. glagolov propozicionalne naravnanosti, namreč podvržen jezi-
kovnemu mehanizmu, ki v prvi osebi ednine tako rekoč avtomatsko pro-
ducira svoje denotate, ne glede na dejanska verovanja in prepričanja svojih
izjavljalcev.
V primeru »samoupravnega performativa« to seveda pomeni veliko
olajšavo: v sprejete cilje (oz. v to, da se cilji lahko sprejmejo) nam namreč
ni treba niti verjeti več, le reči moramo, da verjamemo, in okostja besed bo
prekrilo meso dejanj.
Toda gre v tem primeru sploh še za performativ?
Cilj te knjige je prav odgovor na to vprašanje: v dvatisočletni zgodovi-
ni performativnosti želi izslediti razloge, ki so pripeljali do tako genialne
sprevrnjenosti.
