Page 15 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 15
Uvod 13
Da pa bi lahko rekel, daje neka točka črna ali bela, moram že vnaprej vedeti,
kdaj se imenuje neka točka črna in kdaj bela; da bi lahko rekel: »p« je resničen (ali
neresničen), moram določiti, v katerih okoliščinah imenujem »p« resničen, s čimer do-
ločim smisel stavka /poudaril I. Ž. Ž./.«
Stvari torej sploh niso preproste, tisto, čemur se pravi korespondenca z
dejstvi, pa nič enostavnega, in trditi, da je trava zelena, je najmanj rokohitr-
sko in neodgovorno dejanje. To Wittgensteinovo tezo bo v kar največji mo-
žni meri potrdila tudi zgodovina socialističnega samoupravljanja.
Oglejmo si za začetek izjavo iz pogovora z nekdanjim predsednikom
predsedstva ZSMJ Draganom Ilićem (12. in 13. III. 1983):
Stopili smo torej v tisto razvojno fazo, ki ima vse, kar je značilno za sedanji jugoslovan-
ski trenutek.6
Izjava je za naše potrebe res vzorna in ničesar ne prepušča naključju.
Lahko jo sicer vzamemo kot konstativ: v tem primeru pač razdira omle-
dne tavtologije in nam skuša nerodno dopovedati, da smo tam, kjer pač že
smo, oz. da je za današnji trenutek značilno to, kar je pač značilno za da-
našnji trenutek.
V vsem svojem sijaju pa se izjava pokaže, če jo vzamemo kot perfor-
mativ. Preprostemu bralcu in konzumentu samoupravnega socializma bi se
morda utegnilo zdeti, da že zmeraj smo v »sedanjem jugoslovanskem tre-
nutku«, kaj bi potemtakem vanj še stopali. Vendar pa je takšno gledanje na
stvar sedanjega jugoslovanskega trenutka, kot nas pouči navedena izjava,
več kot sveta preproščina: »sedanji jugoslovanski trenutek« ni nič samoni-
klega in spontanega, temveč je bil skrbno dotuhtan že poprej in, seveda, za
vnaprej. Ko pa nastopi še primeren čas, lahko vanj tudi stopimo: glede na
kompleksno naravo tega »sedanjega trenutka« pač nič drugače, kot prav s
svečanim izjavljanjem vstopa vanj.
Pa je to za začetek morda prekompleksen primer. Drug zanimiv primer,
ki obeta več preprostosti, je elegantno privzdignjena poved tedanjega čla-
na predsedstva CK ZKJ Dobrivoja Vidića, izrečena 28. I. 1983 na zboro-
vanju prosvetnih delavcev na beograjski Kolarćevi univerzi. Takole pravi:
Socialistično samoupravljanje je eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih ro-
dov SFRJ k naprednemu toku zgodovine.
Naivnemu bralcu bi se morda utegnilo zdeti, da gre za diskusiji name-
njeno tezo, da o njeni resničnostni vrednosti torej lahko razpravljamo, v re-
6 Vse izjave so si seveda izposodili v Delu, glasilu SZDL Slovenije.
Da pa bi lahko rekel, daje neka točka črna ali bela, moram že vnaprej vedeti,
kdaj se imenuje neka točka črna in kdaj bela; da bi lahko rekel: »p« je resničen (ali
neresničen), moram določiti, v katerih okoliščinah imenujem »p« resničen, s čimer do-
ločim smisel stavka /poudaril I. Ž. Ž./.«
Stvari torej sploh niso preproste, tisto, čemur se pravi korespondenca z
dejstvi, pa nič enostavnega, in trditi, da je trava zelena, je najmanj rokohitr-
sko in neodgovorno dejanje. To Wittgensteinovo tezo bo v kar največji mo-
žni meri potrdila tudi zgodovina socialističnega samoupravljanja.
Oglejmo si za začetek izjavo iz pogovora z nekdanjim predsednikom
predsedstva ZSMJ Draganom Ilićem (12. in 13. III. 1983):
Stopili smo torej v tisto razvojno fazo, ki ima vse, kar je značilno za sedanji jugoslovan-
ski trenutek.6
Izjava je za naše potrebe res vzorna in ničesar ne prepušča naključju.
Lahko jo sicer vzamemo kot konstativ: v tem primeru pač razdira omle-
dne tavtologije in nam skuša nerodno dopovedati, da smo tam, kjer pač že
smo, oz. da je za današnji trenutek značilno to, kar je pač značilno za da-
našnji trenutek.
V vsem svojem sijaju pa se izjava pokaže, če jo vzamemo kot perfor-
mativ. Preprostemu bralcu in konzumentu samoupravnega socializma bi se
morda utegnilo zdeti, da že zmeraj smo v »sedanjem jugoslovanskem tre-
nutku«, kaj bi potemtakem vanj še stopali. Vendar pa je takšno gledanje na
stvar sedanjega jugoslovanskega trenutka, kot nas pouči navedena izjava,
več kot sveta preproščina: »sedanji jugoslovanski trenutek« ni nič samoni-
klega in spontanega, temveč je bil skrbno dotuhtan že poprej in, seveda, za
vnaprej. Ko pa nastopi še primeren čas, lahko vanj tudi stopimo: glede na
kompleksno naravo tega »sedanjega trenutka« pač nič drugače, kot prav s
svečanim izjavljanjem vstopa vanj.
Pa je to za začetek morda prekompleksen primer. Drug zanimiv primer,
ki obeta več preprostosti, je elegantno privzdignjena poved tedanjega čla-
na predsedstva CK ZKJ Dobrivoja Vidića, izrečena 28. I. 1983 na zboro-
vanju prosvetnih delavcev na beograjski Kolarćevi univerzi. Takole pravi:
Socialistično samoupravljanje je eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih ro-
dov SFRJ k naprednemu toku zgodovine.
Naivnemu bralcu bi se morda utegnilo zdeti, da gre za diskusiji name-
njeno tezo, da o njeni resničnostni vrednosti torej lahko razpravljamo, v re-
6 Vse izjave so si seveda izposodili v Delu, glasilu SZDL Slovenije.
