Page 14 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 14
Od performativa do govornih dejanj
J.-C. Anscombre in A. Pierrot v svoji podrobni študiji o performativ-
nosti v latinščini ugotavljata,3 da ,sponsum, ne zaznamuje le »obljubljene
stvari«, temveč lahko nastopa tudi kot ime dejanja, dejanja, ki smo ga izvr-
šili prav s tem, da smo rekli ,spondeo,. Njun sklep je nedvoumen: v primeru
,spondeo, nimamo opraviti le s približkom performativa, s približkom izjave
torej, ki s samim svojim izrekom izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje oz. opi-
še, temveč celo s privilegirano vrsto performativa, s performativom, katere-
ga performativni pomen je leksikaliziran in ni (le) posledica metonimične-
ga učinkovanja konteksta.
Tako, rudimentarno, so izgledali performativi v starem Rimu, pred dva
tisoč leti. Človeška zgodovina pa je, kakor nas uči Beseda,4 veliko starejša
od dveh tisočletij in njen razvoj mnogo kompleksnejši in bolj dialektičen:
iz žarečih plinov so se najprej z vrtinčenjem oblikovali planeti in med nji-
mi Zemlja, ki je bila spočetka le žareča krogla. S postopnim ohlajanjem je
temperatura sčasoma dosegla stopnjo, ko se je lahko začelo razvijati življe-
nje. Dolgo časa so najprej kraljevale modrozelene alge, postopoma pa se je
na njej izoblikovalo življenje v vseh neizmerno bogatih in raznolikih obli-
kah, najprej rastline, nato živali in naposled iz najvišje razvitih opic lju-
dje. Ti so najprej živeli v praskupnosti, torej v brezrazredni družbi, nato pa
so skozi kompleksen družbenozgodovinski razvoj razredne družbe prešli
skozi faze sužnjelastniškega reda, fevdalizma in kapitalizma, ki skozi svo-
je gnitje nujno prehaja v socializem. Najvišja oblika, ki izraža bistvo socia-
lističnega stremljenja, je seveda samoupravljanje; ta teoretsko izjemni plod
kompleksnega zgodovinskega razvoja pa je globoko zaznamoval tudi teori-
jo performativa in nam pokazal, da meja med konstativom – izjavo, s kate-
ro o realnosti le nekaj »konstatiramo« – in performativom – izjavo, s kate-
ro realnost tudi (na novo) vzpostavljamo – ni tako ostra in enoznačna, ka-
kor nam daje slutiti (komaj) dvatisočletna zgodovina zahodne civilizacije.
Ludwig Wittgenstein že leta 1918, ko je bilo socialistično samoupra-
vljanje komajda v fazi spočetja, ugotavlja:5
»Črn madež na belem papirju; obliko madeža lahko opišemo tako, da za vsa-
ko točko površine navedemo ali je bela ali črna. Dejstvu, da je točka črna,
ustreza pozitivno, dejstvu, da je točka bela (ne črna), pa negativno dejstvo.
3 J.-C. Anscombre, A. Pierrot, Y-a-t-il un critère de perforrnativité en latin, v: Lingvisticae In-
vestigationes VIII/1, John Benjamins, Amsterdam 1984, 1–19; in J.-C. Anscombre, A. Pierrot,
Noms d‘actions et perforrnativité en latin, v: Latomus, revue d’ études latines XLIV/2, Bruselj
1985, 351–369.
4 Glej Uvod, v: S. Žižek, Hegel in objekt, Ljubljana 1985.
5 L. Wittgenstein, Logično filozofski traktat, teza 4.063, Ljubljana 1976.
J.-C. Anscombre in A. Pierrot v svoji podrobni študiji o performativ-
nosti v latinščini ugotavljata,3 da ,sponsum, ne zaznamuje le »obljubljene
stvari«, temveč lahko nastopa tudi kot ime dejanja, dejanja, ki smo ga izvr-
šili prav s tem, da smo rekli ,spondeo,. Njun sklep je nedvoumen: v primeru
,spondeo, nimamo opraviti le s približkom performativa, s približkom izjave
torej, ki s samim svojim izrekom izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje oz. opi-
še, temveč celo s privilegirano vrsto performativa, s performativom, katere-
ga performativni pomen je leksikaliziran in ni (le) posledica metonimične-
ga učinkovanja konteksta.
Tako, rudimentarno, so izgledali performativi v starem Rimu, pred dva
tisoč leti. Človeška zgodovina pa je, kakor nas uči Beseda,4 veliko starejša
od dveh tisočletij in njen razvoj mnogo kompleksnejši in bolj dialektičen:
iz žarečih plinov so se najprej z vrtinčenjem oblikovali planeti in med nji-
mi Zemlja, ki je bila spočetka le žareča krogla. S postopnim ohlajanjem je
temperatura sčasoma dosegla stopnjo, ko se je lahko začelo razvijati življe-
nje. Dolgo časa so najprej kraljevale modrozelene alge, postopoma pa se je
na njej izoblikovalo življenje v vseh neizmerno bogatih in raznolikih obli-
kah, najprej rastline, nato živali in naposled iz najvišje razvitih opic lju-
dje. Ti so najprej živeli v praskupnosti, torej v brezrazredni družbi, nato pa
so skozi kompleksen družbenozgodovinski razvoj razredne družbe prešli
skozi faze sužnjelastniškega reda, fevdalizma in kapitalizma, ki skozi svo-
je gnitje nujno prehaja v socializem. Najvišja oblika, ki izraža bistvo socia-
lističnega stremljenja, je seveda samoupravljanje; ta teoretsko izjemni plod
kompleksnega zgodovinskega razvoja pa je globoko zaznamoval tudi teori-
jo performativa in nam pokazal, da meja med konstativom – izjavo, s kate-
ro o realnosti le nekaj »konstatiramo« – in performativom – izjavo, s kate-
ro realnost tudi (na novo) vzpostavljamo – ni tako ostra in enoznačna, ka-
kor nam daje slutiti (komaj) dvatisočletna zgodovina zahodne civilizacije.
Ludwig Wittgenstein že leta 1918, ko je bilo socialistično samoupra-
vljanje komajda v fazi spočetja, ugotavlja:5
»Črn madež na belem papirju; obliko madeža lahko opišemo tako, da za vsa-
ko točko površine navedemo ali je bela ali črna. Dejstvu, da je točka črna,
ustreza pozitivno, dejstvu, da je točka bela (ne črna), pa negativno dejstvo.
3 J.-C. Anscombre, A. Pierrot, Y-a-t-il un critère de perforrnativité en latin, v: Lingvisticae In-
vestigationes VIII/1, John Benjamins, Amsterdam 1984, 1–19; in J.-C. Anscombre, A. Pierrot,
Noms d‘actions et perforrnativité en latin, v: Latomus, revue d’ études latines XLIV/2, Bruselj
1985, 351–369.
4 Glej Uvod, v: S. Žižek, Hegel in objekt, Ljubljana 1985.
5 L. Wittgenstein, Logično filozofski traktat, teza 4.063, Ljubljana 1976.
