Page 13 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 13
d 11
sponden tuam gnalam uxorem mihi?
– spondeo
filiam tuam sponden mihi uxorem dari?
– spondeo
Plavt, Trinummus 1157, 1162
Tako so stari Latinci možili svoje hčere. Snubec je očeta bodoče neve-
ste povprašal: Ali mi (svečano) obljubiš, da mi daš svojo hčer za ženo?,
oče pa je odgovoril: Obljubim, nakar se ta svečani obrazec še enkrat pono-
vil. Benveniste opozarja,1 da je v starem Rimu to juridični obrazec, s kate-
rim sponsor, v tem primeru oče bodoče neveste – sicer pa lahko tudi pri-
ča, porok na sodišču – bodočemu ženinu s svojo besedo jamči za roko svo-
je hčere, jamstvo, ki ga potem, ko je oče izrekel slovesno obljubo, sponsio, ni
bilo mogoče preklicati, tudi če bi se bil oče kasneje premislil.
Latinski gramatik Varron, ki je živel in ustvarjal pred več kot 2000 leti
(od 116 do 27 pr. n. š.), v svojem epohalnem delu De Lingua Latina opaža,
da ima glagol ,spondere, v 1. os. ed., sed., pov. nakl., tvor. nač., torej spondeo,
nenavadno lastnost: medtem ko, na primer, glagol ,murmurari, (mrmrati,
godrnjati) predstavlja le en vidik svojega referenta, namreč njegovo zvočno
značilnost, glagoli ,quiritare, (tarnati, klicati na pomoč), ,iubilare, (veseliti
se, peti) in ,triumphare, (slaviti zmago, vriskati od veselja) pa del referenta
ali referent v celoti, glagol ,spondere, dobesedno sovpade s svojim referentom.
Varron namreč pravi takole: Spondere est dicere »spondeo« (obljubiti je reči
»obljubim«), in kasneje dodaja: Spondet enim qui dicit a sua sponte »spon-
deo« (obljubi namreč tisti, ki v skladu s svojo voljo reče »obljubljam«).2
1 E. Benveniste, Le Vocabulaire des Institutions indoeuropéennes II, Pariz 1969, 209–215.
2 F. Desbordes, La grammaire antique et l’originalité de Varron, v: Travaux d’Histoire des Théori-
es Linguistiques n. 1, Pariz 1983, 48–66; in F. Desbordes, Actes de langage chez Varron?, v: Ma-
tériaux pour une Histoire des Théories Linguistiques, Lille 1984, 147–154.
sponden tuam gnalam uxorem mihi?
– spondeo
filiam tuam sponden mihi uxorem dari?
– spondeo
Plavt, Trinummus 1157, 1162
Tako so stari Latinci možili svoje hčere. Snubec je očeta bodoče neve-
ste povprašal: Ali mi (svečano) obljubiš, da mi daš svojo hčer za ženo?,
oče pa je odgovoril: Obljubim, nakar se ta svečani obrazec še enkrat pono-
vil. Benveniste opozarja,1 da je v starem Rimu to juridični obrazec, s kate-
rim sponsor, v tem primeru oče bodoče neveste – sicer pa lahko tudi pri-
ča, porok na sodišču – bodočemu ženinu s svojo besedo jamči za roko svo-
je hčere, jamstvo, ki ga potem, ko je oče izrekel slovesno obljubo, sponsio, ni
bilo mogoče preklicati, tudi če bi se bil oče kasneje premislil.
Latinski gramatik Varron, ki je živel in ustvarjal pred več kot 2000 leti
(od 116 do 27 pr. n. š.), v svojem epohalnem delu De Lingua Latina opaža,
da ima glagol ,spondere, v 1. os. ed., sed., pov. nakl., tvor. nač., torej spondeo,
nenavadno lastnost: medtem ko, na primer, glagol ,murmurari, (mrmrati,
godrnjati) predstavlja le en vidik svojega referenta, namreč njegovo zvočno
značilnost, glagoli ,quiritare, (tarnati, klicati na pomoč), ,iubilare, (veseliti
se, peti) in ,triumphare, (slaviti zmago, vriskati od veselja) pa del referenta
ali referent v celoti, glagol ,spondere, dobesedno sovpade s svojim referentom.
Varron namreč pravi takole: Spondere est dicere »spondeo« (obljubiti je reči
»obljubim«), in kasneje dodaja: Spondet enim qui dicit a sua sponte »spon-
deo« (obljubi namreč tisti, ki v skladu s svojo voljo reče »obljubljam«).2
1 E. Benveniste, Le Vocabulaire des Institutions indoeuropéennes II, Pariz 1969, 209–215.
2 F. Desbordes, La grammaire antique et l’originalité de Varron, v: Travaux d’Histoire des Théori-
es Linguistiques n. 1, Pariz 1983, 48–66; in F. Desbordes, Actes de langage chez Varron?, v: Ma-
tériaux pour une Histoire des Théories Linguistiques, Lille 1984, 147–154.
