Page 155 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 155
okutivna 153
hipoteza
Leta 1958 je E. Benveniste v lingvistično teorijo vpeljal novo katego-
rijo, delokutivne glagole.1 Če so denominativi glagoli, izvedeni iz sa-
mostalnikov, deverbativi glagoli, izvedeni iz glagolov, so delokutivi glagoli,
izvedeni iz posameznih izrazov, lokucij.
Benvenistov(sk)a delokutivnost
Tako po Benvenistu latinski glagol salutare, »pozdraviti«, ni deno-
minativ, izpeljan iz samostalnika salus, »poz drav«, temveč iz voščila sa-
lus!, in tako ne pomeni ‚salutem’ alicui efficere, »nekoga pozdraviti«, tem-
več ,salutem’ alicui dicere, »nekomu reči: zdravo!«. Delokutive je Benve-
niste našel tudi v sodobnih jezikih, na primer v francoščini: bisser, »vpiti:
bis«, sacrer, »reči: sacré!« pester, »reči: peste!«, ali v angleščini: to welco-
me, »reči: welcome!«, to boo, »reči: boo!«, ali to okay, »reči: okay«.
Pomen Benvenistove razprave je predvsem v tem, da je opozoril na nov
(ali do tedaj vsaj neopažen) način tvorjenja glagolov, na način, katerega iz-
hodiščna točka ni enota jezika, kakor pri denominativih in deverbativih,
temveč enota govora, ni pa podal oz. predlagal nikakšrnega mehanizma
tvorbe delokutivov.
J.-C. Anscombre, avtor, ki je brez dvoma najbolj podrobno razdelal te-
orijo delokutivnosti, na primer ugotavlja,2 da če naj semantično vrednost
delokutiva izpeljemo iz semantične vrednosti izraza – oz. natančneje, izja-
1 E. Benveniste, Delokutivni glagoli, Problemi splošne lingvistike 1, Ljubljana 1988, 299–308.
2 J.-C. Anscombre, Delocutivité Generalisée et Rapports Synt axe/Sémantique, Recherches Lin-
guistiques 8, Pariz 1979, 5–43.
hipoteza
Leta 1958 je E. Benveniste v lingvistično teorijo vpeljal novo katego-
rijo, delokutivne glagole.1 Če so denominativi glagoli, izvedeni iz sa-
mostalnikov, deverbativi glagoli, izvedeni iz glagolov, so delokutivi glagoli,
izvedeni iz posameznih izrazov, lokucij.
Benvenistov(sk)a delokutivnost
Tako po Benvenistu latinski glagol salutare, »pozdraviti«, ni deno-
minativ, izpeljan iz samostalnika salus, »poz drav«, temveč iz voščila sa-
lus!, in tako ne pomeni ‚salutem’ alicui efficere, »nekoga pozdraviti«, tem-
več ,salutem’ alicui dicere, »nekomu reči: zdravo!«. Delokutive je Benve-
niste našel tudi v sodobnih jezikih, na primer v francoščini: bisser, »vpiti:
bis«, sacrer, »reči: sacré!« pester, »reči: peste!«, ali v angleščini: to welco-
me, »reči: welcome!«, to boo, »reči: boo!«, ali to okay, »reči: okay«.
Pomen Benvenistove razprave je predvsem v tem, da je opozoril na nov
(ali do tedaj vsaj neopažen) način tvorjenja glagolov, na način, katerega iz-
hodiščna točka ni enota jezika, kakor pri denominativih in deverbativih,
temveč enota govora, ni pa podal oz. predlagal nikakšrnega mehanizma
tvorbe delokutivov.
J.-C. Anscombre, avtor, ki je brez dvoma najbolj podrobno razdelal te-
orijo delokutivnosti, na primer ugotavlja,2 da če naj semantično vrednost
delokutiva izpeljemo iz semantične vrednosti izraza – oz. natančneje, izja-
1 E. Benveniste, Delokutivni glagoli, Problemi splošne lingvistike 1, Ljubljana 1988, 299–308.
2 J.-C. Anscombre, Delocutivité Generalisée et Rapports Synt axe/Sémantique, Recherches Lin-
guistiques 8, Pariz 1979, 5–43.
