Page 159 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 159
Kako obljubiti 157
gol obljubiti, z njim pa vsi (?) performativi, deriviran iz lokucij vsakdan jega
govora, da je torej delokutiv.
S tem nadvse banalnim dejstvom bi odisejado performativnosti – od
samoupravljanja do antičnega Rima, pa spet nazaj – morda res lahko kon-
čali, vendar pa stvari tudi v tem primeru niso tako zelo banalne, kot se ka-
žejo.
Rekonstrukcija izjavljalnih pogojev
Oglejmo si naslednji dialog:8
A: Nikoli več ne boš oblekla te obleke.
B: In kaj naj to pomeni?
A: Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke.
Videzu navkljub bi zadnjo A-jevo izjavo težko opisali kot performativ,
prej gre za opis oz. kvalifikacijo – torej konstativ – prve A-jeve izjave. Ali
A s svojo drugo izjavo samo opisuje svojo prvo izjavo, jo eksplicira, ali pa z
njo šele zares zahteva?
A. Culioli,9 na katerega se opira tudi avtorica našega prvega primera, se
tega problema loteva z rekonstrukcijo izjavljalnih pogojev, ali natančneje:
loči med referencialno in modalno identičnostjo subjekta izjave in subjek-
ta izjavljanja.
Če naj bo neka glagolska raba performativna, morata biti subjekt izjave
in subjekt izjavljanja identična ne le referencialno, temveč tudi modalno. V
zgornjem primeru pa sta identična le referencialno, medtem ko je subjekt
izjave Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke do subjekta izjavljanja
modalno v enakem odnosu, v kakršnem bi bil subjekt izjave (On) zahteva,
da nikoli več ne oblečeš te obleke, kar z drugimi besedami pomeni, da gre le
za opis, deskripcijo nekega že izvršenega dejanja.
Delokutivnost kot skrivnost performativnosti torej ne zadostuje: če
hočemo ločiti performativne od le navidezno performativnih rab, mora-
mo najprej rekonstruirati izjavljalne pogoje, tj. prepričati se, ali sta subjekt
izjave in subjekt izjavljanja identična tudi modalno in ne le referencialno.
8 Izposodili smo si ga iz knjige C. Dobrovie - Sorin, Actes de Langage et Théorie de l’Enonciation,
Pariz 1985, 35.
9 A. Culioli, Valeurs modales et opérations énonciatives, Le français moderne, 4, 1978, 300–318.
gol obljubiti, z njim pa vsi (?) performativi, deriviran iz lokucij vsakdan jega
govora, da je torej delokutiv.
S tem nadvse banalnim dejstvom bi odisejado performativnosti – od
samoupravljanja do antičnega Rima, pa spet nazaj – morda res lahko kon-
čali, vendar pa stvari tudi v tem primeru niso tako zelo banalne, kot se ka-
žejo.
Rekonstrukcija izjavljalnih pogojev
Oglejmo si naslednji dialog:8
A: Nikoli več ne boš oblekla te obleke.
B: In kaj naj to pomeni?
A: Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke.
Videzu navkljub bi zadnjo A-jevo izjavo težko opisali kot performativ,
prej gre za opis oz. kvalifikacijo – torej konstativ – prve A-jeve izjave. Ali
A s svojo drugo izjavo samo opisuje svojo prvo izjavo, jo eksplicira, ali pa z
njo šele zares zahteva?
A. Culioli,9 na katerega se opira tudi avtorica našega prvega primera, se
tega problema loteva z rekonstrukcijo izjavljalnih pogojev, ali natančneje:
loči med referencialno in modalno identičnostjo subjekta izjave in subjek-
ta izjavljanja.
Če naj bo neka glagolska raba performativna, morata biti subjekt izjave
in subjekt izjavljanja identična ne le referencialno, temveč tudi modalno. V
zgornjem primeru pa sta identična le referencialno, medtem ko je subjekt
izjave Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke do subjekta izjavljanja
modalno v enakem odnosu, v kakršnem bi bil subjekt izjave (On) zahteva,
da nikoli več ne oblečeš te obleke, kar z drugimi besedami pomeni, da gre le
za opis, deskripcijo nekega že izvršenega dejanja.
Delokutivnost kot skrivnost performativnosti torej ne zadostuje: če
hočemo ločiti performativne od le navidezno performativnih rab, mora-
mo najprej rekonstruirati izjavljalne pogoje, tj. prepričati se, ali sta subjekt
izjave in subjekt izjavljanja identična tudi modalno in ne le referencialno.
8 Izposodili smo si ga iz knjige C. Dobrovie - Sorin, Actes de Langage et Théorie de l’Enonciation,
Pariz 1985, 35.
9 A. Culioli, Valeurs modales et opérations énonciatives, Le français moderne, 4, 1978, 300–318.
