Page 160 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 160
Od performativa do govornih dejanj
Poskus polifone interpretacije
Dialogizirani primeri, v katerih nastopajo performativi, pa ponujajo še
drugačno možnost intepretacije: interpretac ijo, po kateri so performativi
le sežetek, strdek dia- oz. poliloga, intepretacijo, po kateri moramo v per-
formativu slišati oz. razbrati ne le enega govorca, temveč več izjavljalc ev, in-
terpretacijo, ki ji Ducrot pravi »polifona«.
V svoji nameri, spodnesti enotnost oz. unisonost govorečega subjekta,
Ducrot loči med govorcem in enim ali več izjavljalci,10 pri čemer je govorec
tisti, ki je sicer odgovoren za izrečeno, vendar le na način, da je on tisti, ki
je izrečeno res izrekel, ni pa (nujno) odgovoren za stališča, predstavljena v
izrečenem. Ta stališča govorec prepiše enemu ali večim izjavljalcem, ki so
tako povsem diskurzivne entitete in jih Ducrot potrebuje prav zato, da po-
kaže, da je izrečeno pravzaprav proizvod spopada različnih mnenj in da je
govorec le njihov »materialni nosilec«.
S takšnim mehanizmom lahko Ducrot polifono interpretira ne le večje
segmente diskurza – kot na primer Bahtin, čigar teorija polifonije je izho-
dišče Ducrotove teorije polifonije –, temveč tudi stavke in celo posamezne
besede. Oglejmo si delovanje tega mehanizma na konkretnem primeru.
V čem je razlika med naslednjima argumentativnima navezavama:
a) Pojdimo v bistro! (sklep) Nam bo toplo! (argument)
b) Pojdimo v bistro! (sklep) Nam bo vsaj toplo! (argument)
V grobem v tem, da nam argument v a ne pove nič o svoji argumentivni
moči, argument v b pa se z operatorjem – ali bolje argumentativno spre-
menljivko – vsaj o njej izreče kot o sicer šibki, a vseeno vredni upoštevanja.
Ducrot11 operator vsaj analizira s pomočjo govorca in petih (!) izja-
vljalcev:
10 Poleg govorca in izjavljalca Ducrot, v pozni fazi argumentacije v jeziku, loči še med govore-
čim subjektom kot empiričnim bitjem in govorcem kot svetnim bitjem, vendar nas ta razlikova-
nja v tem okviru ne bodo zanimala. Prav tako se ne bomo podrobneje spuščali v struktur iranost
Ducrot-Anscombrove teorije »argumentacije v jeziku«; orisali jo bomo le toliko, kolikor je po-
trebno za razumevanje naše teme. Zainteresirani bralec bo omenjene podrobnosti našel v O.
Ducrot, Očrt polifonične teorije izjavljanja, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988, 170–246, pa
tudi v prvem poglavju O. Ducrot, et. al., Les mots du discours, Pariz 1980, in v zadnjem poglavju
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L‘argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
11 Opiramo se na članek Cadiot, Ducrot, Nguyen in Vicher, Sous un mot, une controverse: Les
emplois pragmatiques de ,Toujours‘, v: Modèles linguistiques VII/2, P.U.L. 1985, 105–124.
Poskus polifone interpretacije
Dialogizirani primeri, v katerih nastopajo performativi, pa ponujajo še
drugačno možnost intepretacije: interpretac ijo, po kateri so performativi
le sežetek, strdek dia- oz. poliloga, intepretacijo, po kateri moramo v per-
formativu slišati oz. razbrati ne le enega govorca, temveč več izjavljalc ev, in-
terpretacijo, ki ji Ducrot pravi »polifona«.
V svoji nameri, spodnesti enotnost oz. unisonost govorečega subjekta,
Ducrot loči med govorcem in enim ali več izjavljalci,10 pri čemer je govorec
tisti, ki je sicer odgovoren za izrečeno, vendar le na način, da je on tisti, ki
je izrečeno res izrekel, ni pa (nujno) odgovoren za stališča, predstavljena v
izrečenem. Ta stališča govorec prepiše enemu ali večim izjavljalcem, ki so
tako povsem diskurzivne entitete in jih Ducrot potrebuje prav zato, da po-
kaže, da je izrečeno pravzaprav proizvod spopada različnih mnenj in da je
govorec le njihov »materialni nosilec«.
S takšnim mehanizmom lahko Ducrot polifono interpretira ne le večje
segmente diskurza – kot na primer Bahtin, čigar teorija polifonije je izho-
dišče Ducrotove teorije polifonije –, temveč tudi stavke in celo posamezne
besede. Oglejmo si delovanje tega mehanizma na konkretnem primeru.
V čem je razlika med naslednjima argumentativnima navezavama:
a) Pojdimo v bistro! (sklep) Nam bo toplo! (argument)
b) Pojdimo v bistro! (sklep) Nam bo vsaj toplo! (argument)
V grobem v tem, da nam argument v a ne pove nič o svoji argumentivni
moči, argument v b pa se z operatorjem – ali bolje argumentativno spre-
menljivko – vsaj o njej izreče kot o sicer šibki, a vseeno vredni upoštevanja.
Ducrot11 operator vsaj analizira s pomočjo govorca in petih (!) izja-
vljalcev:
10 Poleg govorca in izjavljalca Ducrot, v pozni fazi argumentacije v jeziku, loči še med govore-
čim subjektom kot empiričnim bitjem in govorcem kot svetnim bitjem, vendar nas ta razlikova-
nja v tem okviru ne bodo zanimala. Prav tako se ne bomo podrobneje spuščali v struktur iranost
Ducrot-Anscombrove teorije »argumentacije v jeziku«; orisali jo bomo le toliko, kolikor je po-
trebno za razumevanje naše teme. Zainteresirani bralec bo omenjene podrobnosti našel v O.
Ducrot, Očrt polifonične teorije izjavljanja, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988, 170–246, pa
tudi v prvem poglavju O. Ducrot, et. al., Les mots du discours, Pariz 1980, in v zadnjem poglavju
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L‘argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
11 Opiramo se na članek Cadiot, Ducrot, Nguyen in Vicher, Sous un mot, une controverse: Les
emplois pragmatiques de ,Toujours‘, v: Modèles linguistiques VII/2, P.U.L. 1985, 105–124.
