Page 158 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 158
Od performativa do govornih dejanj
ljanja na primer sploh ni uvrstil v svoj Etimološki slovar).7 Lahko pa o tem
prvem koraku sklepamo per negationem, in pri tem nam bo v kar največjo
korist spet prav Škrabec. Spomnimo se, da v pasusu, zaradi katerega mu je
Perušek najbolj gorak, pravi, da so Slovenci pričeli nekatera dejanja izvrše-
vati z izreko besede, ki to dejanje označuje, šele po sprejetju krščanstva, tj.
potem, ko so bili v slovenščino prevedeni Sveto pismo in liturgična besedi-
la, ki šele podajajo obrazce, po katerih se je ljudstvo lahko zgledovalo tudi v
posvetni rabi.
Iz česar lahko sklepamo, da Slovenec (kakor tudi ne Nemec, kot opo-
zarja Škrabec) ni od nekdaj obljubljal tako, da je (preprosto) rekel oblju-
bljam.
B. Pojavi se konverzacijska formula obljubljam, ki jo izjavljalec (v skla-
du s konverzacijskim zakonom, ki pravi: »Če X pravi Y-u, da mu nekaj
obljublja, se s tem zavezuje k izvršitvi nekega dejanja.«) uporablja za to, da
naslovljencu (nekaj) obljubi.
Koraka B, z njim pa tudi C, ne utemeljuje le razlaga, ki smo jo navedli v
podporo A, temveč tudi neko drugo dejstvo, na katero spet opozarja Škra-
bec: da sta sprva namreč obstajali dve konkurenčni obliki, obljubim in ob
ljubljam. Ker pa je v številnih slovenskih narečjih dovršna oblika že služila
za izražanje prihodnjika, je pričela za »efektivni sedanjik« rabiti nedovr-
šna oblika.
C. Pride do nastanka kteommpkloekresčneemobolbikljeubobljlajumb1l«ja.m2 , s pomenom S2 =
»dejanje, ki ga izvršim, s
Č. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2. S2,
D. Tudi uporabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo
Obljubljam2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljam2«.
Če naj se izognemo neprijetni možnosti, da Slovenec lahko obljubi le
po pomoti, moramo vztrajati, da je kompleksna oblika obljubljam že dose-
gla korak D, kar z drugimi besedami pomeni, da dovršenost dejanja oblju-
be ni niti stvar izjavljalčeve intence niti stvar avtoreferencialnosti zadevne-
ga glagola, temveč preprosto in samo stvar banalnega dejstva, da se (v slo-
venščini) obljublja in obljubi pač tako, da se reče obljubljam – da je torej gla-
7 Še najuporabnejša je Glonarjeva opomba (Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936); pod ge-
slom obljuba namreč zapiše: »obljubo storiti +: obljubiti«. S križcem Glonar zaznamuje izraze
in besedne zveze, ki so zastarele in se ne uporabljajo več, kar (lahko) pomeni, da je samostalnik
obljuba – povsem v skladu z Anscombrovo hipotezo – razvojno predhajal glagolu obljubiti in da
je glagolska oblika, s katero naj govorec izvrši dejanje obljube, torej dejansko drugotna.
ljanja na primer sploh ni uvrstil v svoj Etimološki slovar).7 Lahko pa o tem
prvem koraku sklepamo per negationem, in pri tem nam bo v kar največjo
korist spet prav Škrabec. Spomnimo se, da v pasusu, zaradi katerega mu je
Perušek najbolj gorak, pravi, da so Slovenci pričeli nekatera dejanja izvrše-
vati z izreko besede, ki to dejanje označuje, šele po sprejetju krščanstva, tj.
potem, ko so bili v slovenščino prevedeni Sveto pismo in liturgična besedi-
la, ki šele podajajo obrazce, po katerih se je ljudstvo lahko zgledovalo tudi v
posvetni rabi.
Iz česar lahko sklepamo, da Slovenec (kakor tudi ne Nemec, kot opo-
zarja Škrabec) ni od nekdaj obljubljal tako, da je (preprosto) rekel oblju-
bljam.
B. Pojavi se konverzacijska formula obljubljam, ki jo izjavljalec (v skla-
du s konverzacijskim zakonom, ki pravi: »Če X pravi Y-u, da mu nekaj
obljublja, se s tem zavezuje k izvršitvi nekega dejanja.«) uporablja za to, da
naslovljencu (nekaj) obljubi.
Koraka B, z njim pa tudi C, ne utemeljuje le razlaga, ki smo jo navedli v
podporo A, temveč tudi neko drugo dejstvo, na katero spet opozarja Škra-
bec: da sta sprva namreč obstajali dve konkurenčni obliki, obljubim in ob
ljubljam. Ker pa je v številnih slovenskih narečjih dovršna oblika že služila
za izražanje prihodnjika, je pričela za »efektivni sedanjik« rabiti nedovr-
šna oblika.
C. Pride do nastanka kteommpkloekresčneemobolbikljeubobljlajumb1l«ja.m2 , s pomenom S2 =
»dejanje, ki ga izvršim, s
Č. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2. S2,
D. Tudi uporabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo
Obljubljam2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljam2«.
Če naj se izognemo neprijetni možnosti, da Slovenec lahko obljubi le
po pomoti, moramo vztrajati, da je kompleksna oblika obljubljam že dose-
gla korak D, kar z drugimi besedami pomeni, da dovršenost dejanja oblju-
be ni niti stvar izjavljalčeve intence niti stvar avtoreferencialnosti zadevne-
ga glagola, temveč preprosto in samo stvar banalnega dejstva, da se (v slo-
venščini) obljublja in obljubi pač tako, da se reče obljubljam – da je torej gla-
7 Še najuporabnejša je Glonarjeva opomba (Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936); pod ge-
slom obljuba namreč zapiše: »obljubo storiti +: obljubiti«. S križcem Glonar zaznamuje izraze
in besedne zveze, ki so zastarele in se ne uporabljajo več, kar (lahko) pomeni, da je samostalnik
obljuba – povsem v skladu z Anscombrovo hipotezo – razvojno predhajal glagolu obljubiti in da
je glagolska oblika, s katero naj govorec izvrši dejanje obljube, torej dejansko drugotna.
