Page 123 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 123
Kako obljubiti 121
»Ako pravijo slovnice, da je praesens doveršnih glagolov stari slovenščini slu-
žil za futurum, je to nenatančno; služiti je mogel le za zaznamenjevanje v priho-
dnosti doveršenega djanja in to je fut. exactum, bodisi da stoji v glavnem stavku,
kaker v gerščini, ali pa v odvisnem, kaker v latinščini. In tako more služiti tudi
nam. Naj se torej ne pravi, da je sedanjik doveršnih glagolov pravi futurum, ker
nimajo doveršni glagoli niti pravega sedanjika, niti pravega futura, temuč, kaker sem re-
kel, aorist in fut. exactum /poudaril I. Ž. Ž./, in poslednji sme stati povsod, kjer ga
logika zahteva, pervi pa ga sme nadom eščati zastran spremembe in okrajšanja,
kjer razumljiv osti ne škodi.«6
Škrabčev sklep je torej jasen: pravega futura ne moremo nadomestiti s
pravim sedanjikom (še zlasti ne za opisovanje dejanja, ki se bo v prihodno-
sti vršilo, ne vemo pa (še), če se bo tudi dovršilo: v tem primeru je opisna
oblika z »bom« nujna), če pa stara slovenščina kdaj pa kdaj to vseeno poč-
ne, bi utegnila biti takšna raba germanizem.
Polemika med Bežkom in Pintarjem
Nekaj let kasneje je v šolskem izvestju novomeške gimnazije za leto
1888/89 Viktor Bežek objavil razpravo Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgod-
bah svetiga pisma sa mlade ljudi«, kjer obravnava slovenščino, kakršno je
pisal Matevž Ravnikar, ta »steber slovenskega slovstva«. V X. letniku Lju-
bljanskega zvona (1890) Luka Pintar7 v štirih nadaljev anjih objavi recenzi-
jo te razprave, kjer je ena od osrednjih tem prav razlika med perfektivnimi
in imperfektivnimi glagoli.
S perfektivnimi glagoli, pravi Pintar, izrazimo le goli faktum, le golo
dejanje, z imperfektivnimi pa njegovo trajanje. Zato ne pristaja na delitev
na pravi sedanjik, ki da zaznamuje dejanje, ki se v sedanjosti vrši ali traja,
in na neomejeni ali »vsakočasni« sedanjik, ki zaznamuje le nastop deja-
nja ali dejanje, ki lahko nastopi (oz. je že nastopilo) kadar koli, v katerem
koli času:
»Pravi sedanjik je namreč tisti, ki zaznamenuje to, kar je v resnici sedanje, ne
pa, kar je zaradi živejše predočitve samo v sedanjost prestavljeno. V resnici se-
danje pa, mislim, da je ne samo to, kar se v sedanjosti godi in vrši, ampak tudi
to, kar se v sedanjosti (tj. v trenutku, ko dejanje konstatiram) zgodi in izvrši.
6 N. m.
7 Luka Pintar (1857–1915) je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, predvsem pa prešerno-
slovec, urednik kritične izdaje Prešernovih poezij l. 1900. Tudi on je – kot sicer vsi udeleženci
dolgoletne polemike, ki bo sledila – študiral klasično in slovansko filologijo na graški univerzi
(1877–1881), nato pa dolgo let služboval na novomeški gimnaziji.
»Ako pravijo slovnice, da je praesens doveršnih glagolov stari slovenščini slu-
žil za futurum, je to nenatančno; služiti je mogel le za zaznamenjevanje v priho-
dnosti doveršenega djanja in to je fut. exactum, bodisi da stoji v glavnem stavku,
kaker v gerščini, ali pa v odvisnem, kaker v latinščini. In tako more služiti tudi
nam. Naj se torej ne pravi, da je sedanjik doveršnih glagolov pravi futurum, ker
nimajo doveršni glagoli niti pravega sedanjika, niti pravega futura, temuč, kaker sem re-
kel, aorist in fut. exactum /poudaril I. Ž. Ž./, in poslednji sme stati povsod, kjer ga
logika zahteva, pervi pa ga sme nadom eščati zastran spremembe in okrajšanja,
kjer razumljiv osti ne škodi.«6
Škrabčev sklep je torej jasen: pravega futura ne moremo nadomestiti s
pravim sedanjikom (še zlasti ne za opisovanje dejanja, ki se bo v prihodno-
sti vršilo, ne vemo pa (še), če se bo tudi dovršilo: v tem primeru je opisna
oblika z »bom« nujna), če pa stara slovenščina kdaj pa kdaj to vseeno poč-
ne, bi utegnila biti takšna raba germanizem.
Polemika med Bežkom in Pintarjem
Nekaj let kasneje je v šolskem izvestju novomeške gimnazije za leto
1888/89 Viktor Bežek objavil razpravo Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgod-
bah svetiga pisma sa mlade ljudi«, kjer obravnava slovenščino, kakršno je
pisal Matevž Ravnikar, ta »steber slovenskega slovstva«. V X. letniku Lju-
bljanskega zvona (1890) Luka Pintar7 v štirih nadaljev anjih objavi recenzi-
jo te razprave, kjer je ena od osrednjih tem prav razlika med perfektivnimi
in imperfektivnimi glagoli.
S perfektivnimi glagoli, pravi Pintar, izrazimo le goli faktum, le golo
dejanje, z imperfektivnimi pa njegovo trajanje. Zato ne pristaja na delitev
na pravi sedanjik, ki da zaznamuje dejanje, ki se v sedanjosti vrši ali traja,
in na neomejeni ali »vsakočasni« sedanjik, ki zaznamuje le nastop deja-
nja ali dejanje, ki lahko nastopi (oz. je že nastopilo) kadar koli, v katerem
koli času:
»Pravi sedanjik je namreč tisti, ki zaznamenuje to, kar je v resnici sedanje, ne
pa, kar je zaradi živejše predočitve samo v sedanjost prestavljeno. V resnici se-
danje pa, mislim, da je ne samo to, kar se v sedanjosti godi in vrši, ampak tudi
to, kar se v sedanjosti (tj. v trenutku, ko dejanje konstatiram) zgodi in izvrši.
6 N. m.
7 Luka Pintar (1857–1915) je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, predvsem pa prešerno-
slovec, urednik kritične izdaje Prešernovih poezij l. 1900. Tudi on je – kot sicer vsi udeleženci
dolgoletne polemike, ki bo sledila – študiral klasično in slovansko filologijo na graški univerzi
(1877–1881), nato pa dolgo let služboval na novomeški gimnaziji.
