Page 122 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 122
Od performativa do govornih dejanj
objavi krajši »slovniški pomenek« z naslovom Prinesek k nauku o časih v
naši slovenščini.4 Povod zanj je pismo nekega »spoštovanega duhovnega
očeta«, ki Škrabca naproša, naj vendar tudi on pove svoje mnenje o »bom-
bardiranju«, tj. o rabi besedice bom za opisovanje prihodnjega časa, raz-
vadi, ki jo imamo danes za navado, v tistih časih, pa je v nekaterih izobra-
ženskih krogih veljala za znak slabega okusa in pomanjkljivega jezikovne-
ga znanja: prihodnjik da se vendar tvori s sedanjikom dovršnega glagola.
Škrabec na pismo takole odgovarja: Glagoli so v slovenš čini:
a) perfektivni, re š it i;
b) imperfektivni, re š e vat i .
Imperfektivni glagoli imajo tri čase:
– praesens, re š ujem;
– imperfectum, re š e va l s em;
– futurum, re š e va l b om;
perfektivni pa štiri:
– perfectum, re š i l s em;
– plusquamperfectum, re š i l s em bi l ;
– futurum exactum, re š i l b om;
– aorist, re š i m .
»Iz tega zgleda je menim da zadosti očitno,« pravi Škrabec, »da ,rešim, ne po-
menja sedanjega časa in torej ni praesens (razen po obliki); ,r e š i m, naznanja
le doveršenost djanja, je torej aorist v pravem pomenu te besede, tj. neomejen čas /pou-
daril I. Ž. Ž./.«5
Prav zato, ker je neomejen čas, pa ga lahko rabimo tudi za dejanje, ki je
že dovršeno, ali za dejanje, ki se šele bo dovršilo – če je pomen dovolj jasen
iz konteksta. V nasprotnem primeru moramo uporabiti določno obliko, v
prvem primeru s em re š i l , v drugem b om re š i l , ta dva časa pa, poudarja
Škrabec, pozna že stara slovenščin a:
4 Poleg problemov knjižne slovenščine, za katero mu je podlaga dolenjščina (mimogrede, rojen
je blizu Ribnice) in jezik protestantskih piscev 16. stoletja, je veliko pisal tudi o stenografiji in še
zlasti o esperantu (sestavil je celo svoj »univerzalni« jezik, ki ga je poimenoval aulalija).
Uredniki Biografskega leksikona menijo, da je bil Škrabec ned vomno največji slovenski jezikoslo-
vec 19. in (poleg F. Ramovša) 20. stoletja, današnji slavisti pa njihovega mnenja brez dvoma ne bi
delili. Cvetje z vertov sv. Frančiška (odslej Cvetje …), VII. tečaj, 2. zvezek, Gorica 1887.
5 N. m.
objavi krajši »slovniški pomenek« z naslovom Prinesek k nauku o časih v
naši slovenščini.4 Povod zanj je pismo nekega »spoštovanega duhovnega
očeta«, ki Škrabca naproša, naj vendar tudi on pove svoje mnenje o »bom-
bardiranju«, tj. o rabi besedice bom za opisovanje prihodnjega časa, raz-
vadi, ki jo imamo danes za navado, v tistih časih, pa je v nekaterih izobra-
ženskih krogih veljala za znak slabega okusa in pomanjkljivega jezikovne-
ga znanja: prihodnjik da se vendar tvori s sedanjikom dovršnega glagola.
Škrabec na pismo takole odgovarja: Glagoli so v slovenš čini:
a) perfektivni, re š it i;
b) imperfektivni, re š e vat i .
Imperfektivni glagoli imajo tri čase:
– praesens, re š ujem;
– imperfectum, re š e va l s em;
– futurum, re š e va l b om;
perfektivni pa štiri:
– perfectum, re š i l s em;
– plusquamperfectum, re š i l s em bi l ;
– futurum exactum, re š i l b om;
– aorist, re š i m .
»Iz tega zgleda je menim da zadosti očitno,« pravi Škrabec, »da ,rešim, ne po-
menja sedanjega časa in torej ni praesens (razen po obliki); ,r e š i m, naznanja
le doveršenost djanja, je torej aorist v pravem pomenu te besede, tj. neomejen čas /pou-
daril I. Ž. Ž./.«5
Prav zato, ker je neomejen čas, pa ga lahko rabimo tudi za dejanje, ki je
že dovršeno, ali za dejanje, ki se šele bo dovršilo – če je pomen dovolj jasen
iz konteksta. V nasprotnem primeru moramo uporabiti določno obliko, v
prvem primeru s em re š i l , v drugem b om re š i l , ta dva časa pa, poudarja
Škrabec, pozna že stara slovenščin a:
4 Poleg problemov knjižne slovenščine, za katero mu je podlaga dolenjščina (mimogrede, rojen
je blizu Ribnice) in jezik protestantskih piscev 16. stoletja, je veliko pisal tudi o stenografiji in še
zlasti o esperantu (sestavil je celo svoj »univerzalni« jezik, ki ga je poimenoval aulalija).
Uredniki Biografskega leksikona menijo, da je bil Škrabec ned vomno največji slovenski jezikoslo-
vec 19. in (poleg F. Ramovša) 20. stoletja, današnji slavisti pa njihovega mnenja brez dvoma ne bi
delili. Cvetje z vertov sv. Frančiška (odslej Cvetje …), VII. tečaj, 2. zvezek, Gorica 1887.
5 N. m.
