Page 121 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 121
lovenski« 119
performativ in
p. Stanislav Škrabec1
Na Slovenskem – pa naj se to sliši še tako paradoksalno – se osnove
performativne teorije izoblikujejo veliko prej kot na Angleškem,
in nekako bolj »čisto«, znotraj jezikoslovnega polja samega.
»Bomkanje« in »bombardiranje«
Konec 19. stoletja, natančneje leta 1887, pater Stanislav Škrabec,2 na pla-
tnicah svojega sicer povsem verskega časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška,3
1 To poglavje je v močno predelani in razširjeni obliki izšlo kot monografija Čas in dejanja v je-
ziku, Ljubljana 2004.
2 Nanj je v tej zvezi prvi opozoril Bernard Nežmah, v razpravi P. Stanislav Škrabec – slovenski
Austin, ki je izšel v zborniku Problemi-Razprave 279–280, Ljubljana 1987, 64–67.
3 Cvetje z vertov sv. Frančiška so bili »mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tre-
tjega reda sv. Frančiška«, ki je v redakciji p. Evstahija Ozimka, mašnika frančiškanskega reda
v Kostanjevici, pričel izhajati l. 1880 v Gorici. S 5. zvezkom V. letnika je l. 1884 urednikovanie
tudi nominalno (dejanski urednik je bil že poprej) prevzel p. Stanislav Škrabec, ki je kot vnet je-
zikoslovec, že v času urednikovanja p. Evstahija Ozimka, na platnicah Cvetja objavljal svoje jezi-
koslovne pomenke. Stanislav Škrabec (1884–1918) stopi v frančiškanski red l. 1863, frančiškani
so tudi tisti, ki ga v letih 1870–1873 pošljejo na graško univerzo študirat klasično in slovansko
jezikoslovje (že v teh letih (1870) nastane njegova slovita razprava »O glasu in naglasu našega
knjižnega jezika v izreki in pisavi«), leta 1876 pa opravi tudi profesorski izpit. Z objavami svo-
jih spisov ima nenehoma težave, tako v Kresu in Soči kot kasneje tudi pri Slovenski Matici in v Ja-
gićevem Archiv für Slavische Philologie: spise mu bodisi zavračajo, ali pa jih sprejmejo, pa kasneje
(v glavnem zato, da se ne bi zamerili imenitnejšim ljudem, kot je bil Škrabec) ne objavijo. Vzrok
za takšno ravnanje je verjetno iskati v Škrabčevem odločnem in nekompromisnem načinu pisa-
nja, ki ni okleval, tudi če se je bilo treba – seveda strokovno – spopasti s slavnimi možmi tedanje-
ga časa. Tako rekoč edino mesto, na katerem je lahko objavljal svoje zapise, so bile tako platnice
Cvetja, ki ga je sam urejal, in takšno obliko (versko navznoter, jezikoslovno navzven) je Cvetje z
vertov sv. Frančiška ohranilo vse do zadnjega zvezka XXXII. tečaja l. 1915, ko se je Škrabec zara-
di topovskega obstreljevanja Gorice preselil iz Kostanjevice v Ljubljano.
performativ in
p. Stanislav Škrabec1
Na Slovenskem – pa naj se to sliši še tako paradoksalno – se osnove
performativne teorije izoblikujejo veliko prej kot na Angleškem,
in nekako bolj »čisto«, znotraj jezikoslovnega polja samega.
»Bomkanje« in »bombardiranje«
Konec 19. stoletja, natančneje leta 1887, pater Stanislav Škrabec,2 na pla-
tnicah svojega sicer povsem verskega časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška,3
1 To poglavje je v močno predelani in razširjeni obliki izšlo kot monografija Čas in dejanja v je-
ziku, Ljubljana 2004.
2 Nanj je v tej zvezi prvi opozoril Bernard Nežmah, v razpravi P. Stanislav Škrabec – slovenski
Austin, ki je izšel v zborniku Problemi-Razprave 279–280, Ljubljana 1987, 64–67.
3 Cvetje z vertov sv. Frančiška so bili »mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tre-
tjega reda sv. Frančiška«, ki je v redakciji p. Evstahija Ozimka, mašnika frančiškanskega reda
v Kostanjevici, pričel izhajati l. 1880 v Gorici. S 5. zvezkom V. letnika je l. 1884 urednikovanie
tudi nominalno (dejanski urednik je bil že poprej) prevzel p. Stanislav Škrabec, ki je kot vnet je-
zikoslovec, že v času urednikovanja p. Evstahija Ozimka, na platnicah Cvetja objavljal svoje jezi-
koslovne pomenke. Stanislav Škrabec (1884–1918) stopi v frančiškanski red l. 1863, frančiškani
so tudi tisti, ki ga v letih 1870–1873 pošljejo na graško univerzo študirat klasično in slovansko
jezikoslovje (že v teh letih (1870) nastane njegova slovita razprava »O glasu in naglasu našega
knjižnega jezika v izreki in pisavi«), leta 1876 pa opravi tudi profesorski izpit. Z objavami svo-
jih spisov ima nenehoma težave, tako v Kresu in Soči kot kasneje tudi pri Slovenski Matici in v Ja-
gićevem Archiv für Slavische Philologie: spise mu bodisi zavračajo, ali pa jih sprejmejo, pa kasneje
(v glavnem zato, da se ne bi zamerili imenitnejšim ljudem, kot je bil Škrabec) ne objavijo. Vzrok
za takšno ravnanje je verjetno iskati v Škrabčevem odločnem in nekompromisnem načinu pisa-
nja, ki ni okleval, tudi če se je bilo treba – seveda strokovno – spopasti s slavnimi možmi tedanje-
ga časa. Tako rekoč edino mesto, na katerem je lahko objavljal svoje zapise, so bile tako platnice
Cvetja, ki ga je sam urejal, in takšno obliko (versko navznoter, jezikoslovno navzven) je Cvetje z
vertov sv. Frančiška ohranilo vse do zadnjega zvezka XXXII. tečaja l. 1915, ko se je Škrabec zara-
di topovskega obstreljevanja Gorice preselil iz Kostanjevice v Ljubljano.
