Page 43 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 43
Drugi pogled na pravičnost pri izključitvah izhaja iz t. i. sodobne »teori- 43
je pravičnosti kot poštenosti«, ki pripada političnemu filozofu Johnu Rawlsu,
ki je na tem področju pomembno prispeval s svojo znamenito knjigo A Theo-
ry of Justice (1971).
Zavedal se je, da so posamezni verski, filozofski in moralni nauki dejstvo
sodobnega sveta, vendar je očitno verjel, da je znotraj civilne države vseeno
mogoče poiskati skupno soglasje izven teh naukov. S tem je Aristotelov kon-
cept postavil na temelje modernega sveta, ki ga glede celovitih naukov ni več
mogoče postaviti na skupni imenovalec, pač pa izhaja iz dejstva, da med nji-
mi velja nespravljivo nasprotje. Rawls je poleg Platonovih in Aristotelovih ele-
mentov vključil na eni strani Kantov kategorični imperativ, na drugi pa nače-
la francoske revolucije, vse to pa povezal z liberalno idejo družbene pogodbe.
Temeljni izhodišči Rawlsovega koncepta pravičnosti kot poštenosti (justice
as fairness), in sicer že revidirana različica, sta (Rawls, 2011: 67), da:
a) ima vsaka oseba isto nedotakljivo pravico do popolnoma adekvatne-
ga sistema enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv z enakim siste-
mom svoboščin za vse;
b) morajo družbene in ekonomske neenakosti zadostiti dvema pogo-
jema: prvič, vezane morajo biti na službe in položaje, ki so dostopni
vsem pod pogoji poštene enakosti; in drugič, najbolj morajo koristiti
članom družbe v najslabšem položaju (načelo razlike).
Če pod drobnogled vzamemo angleške šole, kjer v postopku izključitve
preverjajo, ali ni bila morda kršena katera izmed človekovih pravic glede na
Equality Act 2010, lahko zapišemo, da se preverja Rawlsova točka a. Temel-
jne svoboščine ne smejo biti kršene nikomur, tudi v postopku izključitve ne.
Rawlsovi kritiki so razmišljali o mnogih elementih njegove teorije, tudi glede
procesne pravičnosti.
»Moralnost določenega dejanja pa je po Rawlsu tesno povezana s pravil-
no proceduro. Za družbe, v katerih prevladuje liberalna etika, se vprašanje
pravičnosti (oz. odpravljanja nepravičnosti) rešuje predvsem na proced-
uralen način. Tipičen primer procedure, ki naj bi državljanom zagotovi-
la pravičnost, je npr. pravica do pritožbe. Za liberalno misel ni pomemben
rezultat te procedure (če je npr. sodnik sprejel oz. zavrgel pritožbo in kaj ga
je vodilo k takšni ali drugačni odločitvi, še manj je pomembna vsebina pri-
tožbe oz. ali je v postopku zmagala pravica ali ne). Ljudje sprejmejo odlo-
čitev (ki je posledica procedure); takšno ravnanje opravičujejo z máksimo
‘proces legitimira rezultat’. Ko so vse procedure izpeljane korektno in v pol-
ni meri, je družba (po liberalnem pojmovanju) pravična. Iz navedenega je
razvidno, da procedura lahko postane tudi opravičilo za mnoge nepravič-
nosti.« (Pevec Rozman, 2009: 156)
razlike v izključitvah učencev v slovenski in angleški šoli z vidika pravičnosti
je pravičnosti kot poštenosti«, ki pripada političnemu filozofu Johnu Rawlsu,
ki je na tem področju pomembno prispeval s svojo znamenito knjigo A Theo-
ry of Justice (1971).
Zavedal se je, da so posamezni verski, filozofski in moralni nauki dejstvo
sodobnega sveta, vendar je očitno verjel, da je znotraj civilne države vseeno
mogoče poiskati skupno soglasje izven teh naukov. S tem je Aristotelov kon-
cept postavil na temelje modernega sveta, ki ga glede celovitih naukov ni več
mogoče postaviti na skupni imenovalec, pač pa izhaja iz dejstva, da med nji-
mi velja nespravljivo nasprotje. Rawls je poleg Platonovih in Aristotelovih ele-
mentov vključil na eni strani Kantov kategorični imperativ, na drugi pa nače-
la francoske revolucije, vse to pa povezal z liberalno idejo družbene pogodbe.
Temeljni izhodišči Rawlsovega koncepta pravičnosti kot poštenosti (justice
as fairness), in sicer že revidirana različica, sta (Rawls, 2011: 67), da:
a) ima vsaka oseba isto nedotakljivo pravico do popolnoma adekvatne-
ga sistema enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv z enakim siste-
mom svoboščin za vse;
b) morajo družbene in ekonomske neenakosti zadostiti dvema pogo-
jema: prvič, vezane morajo biti na službe in položaje, ki so dostopni
vsem pod pogoji poštene enakosti; in drugič, najbolj morajo koristiti
članom družbe v najslabšem položaju (načelo razlike).
Če pod drobnogled vzamemo angleške šole, kjer v postopku izključitve
preverjajo, ali ni bila morda kršena katera izmed človekovih pravic glede na
Equality Act 2010, lahko zapišemo, da se preverja Rawlsova točka a. Temel-
jne svoboščine ne smejo biti kršene nikomur, tudi v postopku izključitve ne.
Rawlsovi kritiki so razmišljali o mnogih elementih njegove teorije, tudi glede
procesne pravičnosti.
»Moralnost določenega dejanja pa je po Rawlsu tesno povezana s pravil-
no proceduro. Za družbe, v katerih prevladuje liberalna etika, se vprašanje
pravičnosti (oz. odpravljanja nepravičnosti) rešuje predvsem na proced-
uralen način. Tipičen primer procedure, ki naj bi državljanom zagotovi-
la pravičnost, je npr. pravica do pritožbe. Za liberalno misel ni pomemben
rezultat te procedure (če je npr. sodnik sprejel oz. zavrgel pritožbo in kaj ga
je vodilo k takšni ali drugačni odločitvi, še manj je pomembna vsebina pri-
tožbe oz. ali je v postopku zmagala pravica ali ne). Ljudje sprejmejo odlo-
čitev (ki je posledica procedure); takšno ravnanje opravičujejo z máksimo
‘proces legitimira rezultat’. Ko so vse procedure izpeljane korektno in v pol-
ni meri, je družba (po liberalnem pojmovanju) pravična. Iz navedenega je
razvidno, da procedura lahko postane tudi opravičilo za mnoge nepravič-
nosti.« (Pevec Rozman, 2009: 156)
razlike v izključitvah učencev v slovenski in angleški šoli z vidika pravičnosti
