Page 173 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 173
Izpolnitev pričakovanj študentov
glede poteka praktičnega pedagoškega
usposabljanja
Danijela Rus in Milena Ivanuš Grmek
Študentje v času praktičnega pedagoškega usposabljanja oz. pedagoške
prakse v okviru hospitacij, nastopov in neposredne pedagoške prakse opa-
zujejo vzgojno-izobraževalni proces v izbrani instituciji, aktivno sodeluje-
jo pri izvajanju posameznih dejavnosti, vrednotijo pouk, evalvirajo svoje
delo, sodelujejo z mentorjem in drugimi strokovnimi delavci ter vodijo do-
kumentacijo o izvedenem delu (Gruber, 2010; Juriševič idr., 2007; Kolnik,
2007; Lipec Stopar, 2007; Trškan idr., 2015). Kot predpostavljajo Caires idr.
(2012), je pedagoška praksa obdobje študentovega intenzivnega iskanja in
raziskovanja samega sebe, njegovih doživetij ter izkušenj drugih; zelo po-
membno je analiziranje predvsem izkušenj tistih, ki se učijo poučevati, to-
rej študentov kot bodočih učiteljev. Avtorji (prav tam) izpostavljajo, da to
ne vključuje le znanstvene, proceduralne in pedagoške ravni tega procesa,
temveč tudi posameznika kot celoto ter da se je zato pomembno osredoto-
čiti na spoznanja, čustva in pomen posameznih pojavov, kar pomeni na-
tančneje poslušati dileme, dvome in strahove študenta, hkrati pa poudariti
motivacijo, prepričanja in pričakovanja študentov glede njihovega bodoče-
ga poklica. Pomemben dejavnik za večjo osebno angažiranost študentov pri
pedagoški praksi je notranja motivacija študenta, kar pa posledično vpliva
na kakovost izkušenj in učenja pri bodočem delu v vlogi učitelja (Muršak
idr., 2011). Poleg vseh koristi vključevanja študentov v pedagoško prakso –
pridobivanje izkušenj in samozavesti, soočanje z delom v razredu, opazova-
nje dela izkušenih kolegov, preverjanje osebne poklicne odločitve, pridobi-
173
glede poteka praktičnega pedagoškega
usposabljanja
Danijela Rus in Milena Ivanuš Grmek
Študentje v času praktičnega pedagoškega usposabljanja oz. pedagoške
prakse v okviru hospitacij, nastopov in neposredne pedagoške prakse opa-
zujejo vzgojno-izobraževalni proces v izbrani instituciji, aktivno sodeluje-
jo pri izvajanju posameznih dejavnosti, vrednotijo pouk, evalvirajo svoje
delo, sodelujejo z mentorjem in drugimi strokovnimi delavci ter vodijo do-
kumentacijo o izvedenem delu (Gruber, 2010; Juriševič idr., 2007; Kolnik,
2007; Lipec Stopar, 2007; Trškan idr., 2015). Kot predpostavljajo Caires idr.
(2012), je pedagoška praksa obdobje študentovega intenzivnega iskanja in
raziskovanja samega sebe, njegovih doživetij ter izkušenj drugih; zelo po-
membno je analiziranje predvsem izkušenj tistih, ki se učijo poučevati, to-
rej študentov kot bodočih učiteljev. Avtorji (prav tam) izpostavljajo, da to
ne vključuje le znanstvene, proceduralne in pedagoške ravni tega procesa,
temveč tudi posameznika kot celoto ter da se je zato pomembno osredoto-
čiti na spoznanja, čustva in pomen posameznih pojavov, kar pomeni na-
tančneje poslušati dileme, dvome in strahove študenta, hkrati pa poudariti
motivacijo, prepričanja in pričakovanja študentov glede njihovega bodoče-
ga poklica. Pomemben dejavnik za večjo osebno angažiranost študentov pri
pedagoški praksi je notranja motivacija študenta, kar pa posledično vpliva
na kakovost izkušenj in učenja pri bodočem delu v vlogi učitelja (Muršak
idr., 2011). Poleg vseh koristi vključevanja študentov v pedagoško prakso –
pridobivanje izkušenj in samozavesti, soočanje z delom v razredu, opazova-
nje dela izkušenih kolegov, preverjanje osebne poklicne odločitve, pridobi-
173
