Page 147 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 147
metodologija in nekateri vsebinski poudarki crp
Posebej velja izpostaviti zakonske podlage o delovanju šolskih knjižnic
v Sloveniji, saj zakonodaja s področja šolstva (Zakon o osnovni šoli, 2006;
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007) predpisuje, da
mora na vsaki šoli delovati šolska knjižnica, ter določa tudi izobrazbo stro-
kovnega delavca (knjižničarja). Vprašanje pa je, koliko knjižnice delujejo v
skladu s tem, kakšna je njihova kakovost in kakšen je njihov dejanski vpliv
na učne dosežke. Seveda je dobro delovanje knjižnice vedno povezano z
izpolnjevanjem pogojev za delo. Navajanje dejavnikov kakovosti bi mora-
lo preseči splošne navedbe in načela oz. poseči na konkretnejšo raven, da
bi lahko šolska knjižnica postala enakopravnejši partner v izobraževalnem
procesu. Domnevamo lahko, da so med slovenskimi šolskimi knjižnicami
velike razlike; o njihovem delovanju imamo namreč trenutno malo podat-
kov, zato težko ocenimo dejansko stanje, se pa podatki po sprejemu nove-
le Zakona o knjižničarstvu (2015) spet začenjajo sistematično zbirati. Inte-
griranost šolske knjižnice v pouk in obveza, da deluje kot informacijsko in
komunikacijsko središče vsake šole, je predvidena tudi v strokovnih doku-
mentih (npr. Idejni načrt …, 1995) in standardih (Standardi …, 1989; 1995);
slednji žal niso bili nikoli potrjeni s strani pristojnega resornega ministr-
stva, zato jih to ne priznava. Aktivnosti za pripravo novih standardov so
oživele leta 2009, še bolj pa po sprejemu novele Zakona o knjižničarstvu
(2015), ki vključuje obvezno pripravo nacionalne strategije razvoja šolskih
knjižnic in individualne načrte razvoja šolskih knjižnic – ti so obvezni del
razvojnih načrtov šol.
Splošne knjižnice so namenjene vsem državljanom in organizacijam.
Njihovo delovanje se v Sloveniji spremlja bistveno pogosteje in temeljite-
je, zato lahko utemeljeno trdimo, da so med knjižnicami velike razlike, saj
tako kažejo meritve razvitosti glede na standarde (Kodrič Dačić idr., 2014)
– meritve so precej kvantitativne. Sicer sta pri obeh tipih knjižnic proble-
matični področji merjenje kakovosti in strateško načrtovanje, kljub šte-
vilnim strokovnim podlagam,1 kar otežuje dokazovanje vpliva katere koli
knjižnice na okolje. Žal v Sloveniji tudi nimamo raziskav o neposrednem
vplivu knjižnic na okolje.
Knjižnice na področju bralne pismenosti in bralne kulture težko de-
lujejo neposredno, njihova vloga je bolj v ozaveščanju, motiviranju, uspo-
sabljanju in zagotavljanju možnosti. Splošna in šolska knjižnica sta lahko
proaktivna akterja, ki lahko pomembno prispevata k razvoju bralne pisme-
1 Npr. standardi ISO 2789, 11620 in 16439, Living Learning Libraries (2014), Libraries
making a difference … (2014; 2015), Strategic Planning for Results (Nelson, 2008)
147
Posebej velja izpostaviti zakonske podlage o delovanju šolskih knjižnic
v Sloveniji, saj zakonodaja s področja šolstva (Zakon o osnovni šoli, 2006;
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007) predpisuje, da
mora na vsaki šoli delovati šolska knjižnica, ter določa tudi izobrazbo stro-
kovnega delavca (knjižničarja). Vprašanje pa je, koliko knjižnice delujejo v
skladu s tem, kakšna je njihova kakovost in kakšen je njihov dejanski vpliv
na učne dosežke. Seveda je dobro delovanje knjižnice vedno povezano z
izpolnjevanjem pogojev za delo. Navajanje dejavnikov kakovosti bi mora-
lo preseči splošne navedbe in načela oz. poseči na konkretnejšo raven, da
bi lahko šolska knjižnica postala enakopravnejši partner v izobraževalnem
procesu. Domnevamo lahko, da so med slovenskimi šolskimi knjižnicami
velike razlike; o njihovem delovanju imamo namreč trenutno malo podat-
kov, zato težko ocenimo dejansko stanje, se pa podatki po sprejemu nove-
le Zakona o knjižničarstvu (2015) spet začenjajo sistematično zbirati. Inte-
griranost šolske knjižnice v pouk in obveza, da deluje kot informacijsko in
komunikacijsko središče vsake šole, je predvidena tudi v strokovnih doku-
mentih (npr. Idejni načrt …, 1995) in standardih (Standardi …, 1989; 1995);
slednji žal niso bili nikoli potrjeni s strani pristojnega resornega ministr-
stva, zato jih to ne priznava. Aktivnosti za pripravo novih standardov so
oživele leta 2009, še bolj pa po sprejemu novele Zakona o knjižničarstvu
(2015), ki vključuje obvezno pripravo nacionalne strategije razvoja šolskih
knjižnic in individualne načrte razvoja šolskih knjižnic – ti so obvezni del
razvojnih načrtov šol.
Splošne knjižnice so namenjene vsem državljanom in organizacijam.
Njihovo delovanje se v Sloveniji spremlja bistveno pogosteje in temeljite-
je, zato lahko utemeljeno trdimo, da so med knjižnicami velike razlike, saj
tako kažejo meritve razvitosti glede na standarde (Kodrič Dačić idr., 2014)
– meritve so precej kvantitativne. Sicer sta pri obeh tipih knjižnic proble-
matični področji merjenje kakovosti in strateško načrtovanje, kljub šte-
vilnim strokovnim podlagam,1 kar otežuje dokazovanje vpliva katere koli
knjižnice na okolje. Žal v Sloveniji tudi nimamo raziskav o neposrednem
vplivu knjižnic na okolje.
Knjižnice na področju bralne pismenosti in bralne kulture težko de-
lujejo neposredno, njihova vloga je bolj v ozaveščanju, motiviranju, uspo-
sabljanju in zagotavljanju možnosti. Splošna in šolska knjižnica sta lahko
proaktivna akterja, ki lahko pomembno prispevata k razvoju bralne pisme-
1 Npr. standardi ISO 2789, 11620 in 16439, Living Learning Libraries (2014), Libraries
making a difference … (2014; 2015), Strategic Planning for Results (Nelson, 2008)
147
