Page 110 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 110
vedenjske težave in učna uspešnost
pozitivni, za neučinkovit nadzor in uveljavljanje moči pa negativni). Do-
bljeni rezultati kažejo, da smo konstrukt dobro merili z izbranimi označe-
valci.
V KFA za samouravnavanje smo kot označevalce uporabili otrokove
dosežke pri počasni hoji, risanju kroga, risanju zvezde in razvrščanju kart,
sprva pa tudi pri sestavljanki. KFA, v katero nismo vključili dosežka pri
sestavljanki, je pokazala dobre mere prileganja, tudi nasičenosti označeval-
cev so bile statistično pomembne. Nasičenost je bila relativno najnižja pri
označevalcu razvrščanje kart (še vedno pomembna na ravni tveganja p <
0,001), kar verjetno kaže, da ta označevalec meri nekoliko drugačen vidik
samouravnavanja. KFA, v katero smo vključili tudi dosežek pri sestavljan-
ki, je pokazala dobre mere prilaganja, a je bila nasičenost tega označeval-
ca nepomembna, zato se nam ni zdelo smiselno, da označevalec obdrži-
mo. Poleg tega je bilo iz korelacijskih analiz razvidno, da je vzorec korelacij
pri sestavljanki drugačen kot za druge štiri označevalce samouravnavanja,
in sicer se je dosežek pri sestavljanki pomembno pozitivno in nizko po-
vezoval z označevalci vedenja pozunanjenja (obrnjeno vrednotenje), osta-
li označevalci samouravnavanja pa ne. To morda kaže, da z mero vztraj-
nosti pri sestavljanki namesto samouravnavanja, ki je prizadevna oblika
nadzora, merimo nek drug vidik uravnavanja, in sicer nizek pomankljiv
reaktivni nadzor oziroma nizko impulzivnost. Za mere impulzivnosti je
namreč značilna pozitivna povezanost z vedenjem pozunanjenja; značil-
na je sicer tudi negativna povezanost z vedenjem ponotranjenja (Eisenberg,
Eggum et al. 2010), a slednje v pričujoči raziskavi nismo našli. Tezo o sesta-
vljanki kot meri pomanjkljivega nadzora bi lahko preverili, če bi pri nalo-
gi namesto deleža časa, kot je otrok vztrajal pri sestavljanju, upoštevali de-
lež, ko ni vztrajal pri sestavljanju, temveč je goljufal (torej tudi ni »počival«
ali odnehal). V tem primeru bi pričakovali pomembne negativne povezave
med sestavljanko in drugimi označevalci samouravnavanja; impulzivnost
in prizadevni nadzor sta namreč razmeroma dosledno negativno povezana
(Eisenberg, Hofer et al. 2007). Dobljeni rezultati kažejo, da smo konstrukt
samouravnavanja po izločitvi sestavljanke dobro merili s preostalimi ozna-
čevalci. To je še posebno zanimivo, saj smo v tej raziskavi prvič uporabili
mere različnih raziskovalcev (tj. Eisenberg et al. 2000, 2003; Kirkham et al.
2003; Kochanska et al. 1996, 1997), pri čemer mere dveh različnih razisko-
valnih skupin kažejo konstruktno veljavnost. Dosežek pri sestavljanki bi
lahko meril nizek pomanjkljiv nadzor (tj. impulzivnost – obrnjeno).
110
pozitivni, za neučinkovit nadzor in uveljavljanje moči pa negativni). Do-
bljeni rezultati kažejo, da smo konstrukt dobro merili z izbranimi označe-
valci.
V KFA za samouravnavanje smo kot označevalce uporabili otrokove
dosežke pri počasni hoji, risanju kroga, risanju zvezde in razvrščanju kart,
sprva pa tudi pri sestavljanki. KFA, v katero nismo vključili dosežka pri
sestavljanki, je pokazala dobre mere prileganja, tudi nasičenosti označeval-
cev so bile statistično pomembne. Nasičenost je bila relativno najnižja pri
označevalcu razvrščanje kart (še vedno pomembna na ravni tveganja p <
0,001), kar verjetno kaže, da ta označevalec meri nekoliko drugačen vidik
samouravnavanja. KFA, v katero smo vključili tudi dosežek pri sestavljan-
ki, je pokazala dobre mere prilaganja, a je bila nasičenost tega označeval-
ca nepomembna, zato se nam ni zdelo smiselno, da označevalec obdrži-
mo. Poleg tega je bilo iz korelacijskih analiz razvidno, da je vzorec korelacij
pri sestavljanki drugačen kot za druge štiri označevalce samouravnavanja,
in sicer se je dosežek pri sestavljanki pomembno pozitivno in nizko po-
vezoval z označevalci vedenja pozunanjenja (obrnjeno vrednotenje), osta-
li označevalci samouravnavanja pa ne. To morda kaže, da z mero vztraj-
nosti pri sestavljanki namesto samouravnavanja, ki je prizadevna oblika
nadzora, merimo nek drug vidik uravnavanja, in sicer nizek pomankljiv
reaktivni nadzor oziroma nizko impulzivnost. Za mere impulzivnosti je
namreč značilna pozitivna povezanost z vedenjem pozunanjenja; značil-
na je sicer tudi negativna povezanost z vedenjem ponotranjenja (Eisenberg,
Eggum et al. 2010), a slednje v pričujoči raziskavi nismo našli. Tezo o sesta-
vljanki kot meri pomanjkljivega nadzora bi lahko preverili, če bi pri nalo-
gi namesto deleža časa, kot je otrok vztrajal pri sestavljanju, upoštevali de-
lež, ko ni vztrajal pri sestavljanju, temveč je goljufal (torej tudi ni »počival«
ali odnehal). V tem primeru bi pričakovali pomembne negativne povezave
med sestavljanko in drugimi označevalci samouravnavanja; impulzivnost
in prizadevni nadzor sta namreč razmeroma dosledno negativno povezana
(Eisenberg, Hofer et al. 2007). Dobljeni rezultati kažejo, da smo konstrukt
samouravnavanja po izločitvi sestavljanke dobro merili s preostalimi ozna-
čevalci. To je še posebno zanimivo, saj smo v tej raziskavi prvič uporabili
mere različnih raziskovalcev (tj. Eisenberg et al. 2000, 2003; Kirkham et al.
2003; Kochanska et al. 1996, 1997), pri čemer mere dveh različnih razisko-
valnih skupin kažejo konstruktno veljavnost. Dosežek pri sestavljanki bi
lahko meril nizek pomanjkljiv nadzor (tj. impulzivnost – obrnjeno).
110
