Page 164 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 164
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
si pri razumevanju sedanjosti, v kateri živimo, pomagamo s preteklostjo
(skozi umetnost vstopamo v drugačne prostore in čase), da se na umetni-
ne odzivamo s čustvenimi doživetji, pri čemer čustva ne samo usmerjajo,
ampak tudi pogojujejo naše razumevanje umetnosti, da v svoja doživetja
vnašamo osebne izkušnje (od asociacij, spominov, predsodkov in prepri-
čanj do konkretnega znanja o likovni umetnosti) in ne nazadnje, da pri
samem gledanju umetnin oziroma opazovanju eksponatov iščemo kon-
tekstualne informacije, s katerimi v procesu razumevanja umetnosti po-
trjujemo, spreminjamo ali dopolnjujemo svoje ugotovitve.
Zaprta interpretacija (ko ni pluralizma razlag), ki jo je med drugim
pokazala analiza umetnostnozgodovinskega diskurza, napeljuje k skle-
pu, ki ga je sicer treba preveriti z umetnostnozgodovinsko raziskavo, da
slovenska moderna umetnost ni ustrezno raziskana. To sicer ni nepo-
memben muzejskopedagoški vidik, saj je v muzeju konstitucija oziroma
predhodno oblikovanje znanja prvi pogoj njegovega posredovanja. Torej
je treba muzejsko zbirko najprej temeljito preučiti, če jo hočemo sploh
interpretirati.
Nenazadnje je raziskava pokazala, da nekateri obiskovalci iz vrst po-
znavalcev oziroma strokovo usposobljenih na področju likovne umetno-
sti določene umetnosti niso želeli razumeti. Kulturni kapital, ko gre za
likovno izobrazbo, je torej mogoče obravnavati tudi v negativnem smi-
slu.
Ob zavedanju omejenosti vzorca tako intervjujev kot dokumentov je
mogoče ugotovitve, pridobljene v primeru Moderne galerije, po načelu
analogije posplošiti samo na podobne primere – na tiste slovenske javno
financirane muzeje oziroma galerije, za katere so značilni podobni izku-
stveni, disciplinarni in institucionalni konteksti.
Nadaljnje raziskovanje bi veljalo predvsem usmeriti v delo kustosov,
saj bi bilo zanimivo preučiti njihove predstave o obiskovalcih in o vlo-
gi interpretiranja umetnin. Ob tem bi bilo treba akcijsko preučiti, kako
interpretacija v umetnostnih muzejih dejansko nastaja in koliko je je v
slovenskih umetnostnih muzejih namenjene širši javnosti. Tudi poglo-
bljeni pogovori z drugimi akterji na muzejskem polju (umetniki, politi-
ki) bi smiselno dopolnili ali spremenili ugotovitve te raziskave. Smisel-
na bi bila tudi raziskava v muzeju, ki nima samo umetnostne zbirke in je
zato diskurz nemara drugačen. Slovenski prostor, za katerega so značilni
kompleksni muzeji, nudi bogate možnosti za takšno raziskavo.
si pri razumevanju sedanjosti, v kateri živimo, pomagamo s preteklostjo
(skozi umetnost vstopamo v drugačne prostore in čase), da se na umetni-
ne odzivamo s čustvenimi doživetji, pri čemer čustva ne samo usmerjajo,
ampak tudi pogojujejo naše razumevanje umetnosti, da v svoja doživetja
vnašamo osebne izkušnje (od asociacij, spominov, predsodkov in prepri-
čanj do konkretnega znanja o likovni umetnosti) in ne nazadnje, da pri
samem gledanju umetnin oziroma opazovanju eksponatov iščemo kon-
tekstualne informacije, s katerimi v procesu razumevanja umetnosti po-
trjujemo, spreminjamo ali dopolnjujemo svoje ugotovitve.
Zaprta interpretacija (ko ni pluralizma razlag), ki jo je med drugim
pokazala analiza umetnostnozgodovinskega diskurza, napeljuje k skle-
pu, ki ga je sicer treba preveriti z umetnostnozgodovinsko raziskavo, da
slovenska moderna umetnost ni ustrezno raziskana. To sicer ni nepo-
memben muzejskopedagoški vidik, saj je v muzeju konstitucija oziroma
predhodno oblikovanje znanja prvi pogoj njegovega posredovanja. Torej
je treba muzejsko zbirko najprej temeljito preučiti, če jo hočemo sploh
interpretirati.
Nenazadnje je raziskava pokazala, da nekateri obiskovalci iz vrst po-
znavalcev oziroma strokovo usposobljenih na področju likovne umetno-
sti določene umetnosti niso želeli razumeti. Kulturni kapital, ko gre za
likovno izobrazbo, je torej mogoče obravnavati tudi v negativnem smi-
slu.
Ob zavedanju omejenosti vzorca tako intervjujev kot dokumentov je
mogoče ugotovitve, pridobljene v primeru Moderne galerije, po načelu
analogije posplošiti samo na podobne primere – na tiste slovenske javno
financirane muzeje oziroma galerije, za katere so značilni podobni izku-
stveni, disciplinarni in institucionalni konteksti.
Nadaljnje raziskovanje bi veljalo predvsem usmeriti v delo kustosov,
saj bi bilo zanimivo preučiti njihove predstave o obiskovalcih in o vlo-
gi interpretiranja umetnin. Ob tem bi bilo treba akcijsko preučiti, kako
interpretacija v umetnostnih muzejih dejansko nastaja in koliko je je v
slovenskih umetnostnih muzejih namenjene širši javnosti. Tudi poglo-
bljeni pogovori z drugimi akterji na muzejskem polju (umetniki, politi-
ki) bi smiselno dopolnili ali spremenili ugotovitve te raziskave. Smisel-
na bi bila tudi raziskava v muzeju, ki nima samo umetnostne zbirke in je
zato diskurz nemara drugačen. Slovenski prostor, za katerega so značilni
kompleksni muzeji, nudi bogate možnosti za takšno raziskavo.
