Page 163 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 163
sklep 163
življanja. Doživljanje oziroma razumevanje umetnin vključuje predsta-
ve, ki izvirajo iz umetnine, in predstave, ki izvirajo iz obiskovalca. V mu-
zeju torej ne gre samo za artefakt kot »objekt učenja«, ampak tudi za
obiskovalca kot »subjekt učenja«. V muzeju je, kot že rečeno, prisotno
konstruktivistično pojmovanje dejavnega obiskovalca, za katero pa je v
kombinaciji z drugimi rezultati analize umetnostnozgodovinskega dis-
kurza moč ugotoviti, da je preozko.
Raziskava s ciljno izbranimi obiskovalci galerije je pokazala na neka-
tere podobnosti in razlike med strokovno usposobljenimi in neusposo-
bljenimi na področju umetnosti. Z ozirom na dejstvo, da naj bi umetno-
stni muzeji več naredili za širšo javnost, velja poudariti tole: nepoznaval-
ci umetnosti se na umetniška dela odzivajo bolj spontano (neposredno),
njihovo razumevanje umetnin poteka bolj na resnični kot na reprezenta-
tivni, estetski ravni (bolj se čustveno vpletejo oziroma bolj so prizadeti,
kar vodi v slabše razumevanje in pristransko oblikovanje mnenja o ume-
tniškem delu), v svoje estetsko doživljanje so pripravljeni vložiti manj, to
pa pomeni, da težje sprejmejo različne zvrsti umetnosti, manj se trudijo
z branjem pojasnil, iskanjem informacij in podobno. Umetnostni muze-
ji bi torej lahko z ustrezno zasnovano interpretacijo naredili več za njiho-
vo učenje in razvijanje zmožnosti doživljanja in razumevanja umetnin.
Po zgledu šolskih teorij učenja in poučevanja je umetnostnim mu-
zejem kot neformalnim učnim okoljem moč predlagati vpeljavo meta-
kognicijskega pristopa na ravni učenja. Metaučenje omogoča poznava-
nje in uravnavanje lastnega procesa učenja. Obiskovalcu, ki na primer ne
ve, kaj je »problematika sublimnega« v umetnosti, pojem sublimno ra-
zložimo (tudi in predvsem tako, da pokažemo, kako se to vidi v ume-
tnini). S tem pri obiskovalcu organiziramo, usmerjamo in spreminjamo
proces zaznavanja in spoznavanja umetnine, zato obiskovalec hitreje pri-
de do razumevanja. Muzeji naj v želji, da bi bila interpretacija razumljiva
in uporabna za čim širši krog obiskovalcev, razmislijo tudi o tem, v ko-
likšni meri je smiselno nepoznavalce uvajati v prevladujoč disciplinar-
ni pristop k umevanju umetniških del, saj imajo nepoznavalci drugač-
ne sheme percepcije in refleksije kot kustosi in drugi strokovnjaki na po-
dročju likovne umetnosti. Nepoznavalci manj obremenjeno »vstopajo«
v likovne umetnine in jih sprejemajo z manj »pričakovanj«.
Pri interpretiranju eksponatov naj kustosi upoštevajo še to: da do-
življanje umetnine poteka v neposredni izkušnji z njo (zato je potrebno,
kot že rečeno, pri interpretiranju izhajati iz predmeta oziroma ekspona-
ta), da umetniška dela doživljamo celostno, se pravi na več ravneh, in da
življanja. Doživljanje oziroma razumevanje umetnin vključuje predsta-
ve, ki izvirajo iz umetnine, in predstave, ki izvirajo iz obiskovalca. V mu-
zeju torej ne gre samo za artefakt kot »objekt učenja«, ampak tudi za
obiskovalca kot »subjekt učenja«. V muzeju je, kot že rečeno, prisotno
konstruktivistično pojmovanje dejavnega obiskovalca, za katero pa je v
kombinaciji z drugimi rezultati analize umetnostnozgodovinskega dis-
kurza moč ugotoviti, da je preozko.
Raziskava s ciljno izbranimi obiskovalci galerije je pokazala na neka-
tere podobnosti in razlike med strokovno usposobljenimi in neusposo-
bljenimi na področju umetnosti. Z ozirom na dejstvo, da naj bi umetno-
stni muzeji več naredili za širšo javnost, velja poudariti tole: nepoznaval-
ci umetnosti se na umetniška dela odzivajo bolj spontano (neposredno),
njihovo razumevanje umetnin poteka bolj na resnični kot na reprezenta-
tivni, estetski ravni (bolj se čustveno vpletejo oziroma bolj so prizadeti,
kar vodi v slabše razumevanje in pristransko oblikovanje mnenja o ume-
tniškem delu), v svoje estetsko doživljanje so pripravljeni vložiti manj, to
pa pomeni, da težje sprejmejo različne zvrsti umetnosti, manj se trudijo
z branjem pojasnil, iskanjem informacij in podobno. Umetnostni muze-
ji bi torej lahko z ustrezno zasnovano interpretacijo naredili več za njiho-
vo učenje in razvijanje zmožnosti doživljanja in razumevanja umetnin.
Po zgledu šolskih teorij učenja in poučevanja je umetnostnim mu-
zejem kot neformalnim učnim okoljem moč predlagati vpeljavo meta-
kognicijskega pristopa na ravni učenja. Metaučenje omogoča poznava-
nje in uravnavanje lastnega procesa učenja. Obiskovalcu, ki na primer ne
ve, kaj je »problematika sublimnega« v umetnosti, pojem sublimno ra-
zložimo (tudi in predvsem tako, da pokažemo, kako se to vidi v ume-
tnini). S tem pri obiskovalcu organiziramo, usmerjamo in spreminjamo
proces zaznavanja in spoznavanja umetnine, zato obiskovalec hitreje pri-
de do razumevanja. Muzeji naj v želji, da bi bila interpretacija razumljiva
in uporabna za čim širši krog obiskovalcev, razmislijo tudi o tem, v ko-
likšni meri je smiselno nepoznavalce uvajati v prevladujoč disciplinar-
ni pristop k umevanju umetniških del, saj imajo nepoznavalci drugač-
ne sheme percepcije in refleksije kot kustosi in drugi strokovnjaki na po-
dročju likovne umetnosti. Nepoznavalci manj obremenjeno »vstopajo«
v likovne umetnine in jih sprejemajo z manj »pričakovanj«.
Pri interpretiranju eksponatov naj kustosi upoštevajo še to: da do-
življanje umetnine poteka v neposredni izkušnji z njo (zato je potrebno,
kot že rečeno, pri interpretiranju izhajati iz predmeta oziroma ekspona-
ta), da umetniška dela doživljamo celostno, se pravi na več ravneh, in da
