Page 162 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 162
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
dostopnost (obiskanost) muzejev, pa je dostopnost za strokovno in šir-
šo javnost (oziroma obiskovalce nasploh). Analiza institucionalnega dis-
kurza je pokazala še, da se dostopnost eksplicitno povezuje tudi z vzgojo
in izobraževanjem: posredovanjem znanja, oblikovanjem vrednot, razvi-
janjem pozitivnega odnosa do umetnosti, kulture. Diskurz o dostopno-
sti je močnejši na področju »kulturna dediščina« in šibkejši na podro-
čju »likovna umetnost«, kjer najdemo tudi diskurz o produkciji ume-
tnosti. Slednji se v muzejskem kontekstu ne ukvarja s komunikacijskim
oziroma vzgojnim potencialom umetnosti, kot je pokazala analiza ume-
tnostnozgodovinskih kritik, oziroma v svoje središče niti ne postavlja
muzejskega obiskovalca, kot je pokazala analiza galerijskih lastnih ob-
jav. A če muzej pojmujemo kot prostor razumevanja umetnosti, potem
končni cilj razstave ni postavljena umetnina, ampak obiskovalčevo sre-
čanje z njo. Da je diskurz o produkciji umetnosti v primerjavi z diskur-
zom o dostopnosti v tem muzeju prevladujoč, kaže razmerje teorij, na
katerih v praksi temelji interpretacija. Prevladujoča je umetnostna zgo-
dovina, ki se v praksi kaže v poudarjenem disciplinarnem pristopu, ka-
terega posledica je nagovarjanje občinstva z bogatim kulturnim kapita-
lom. V muzeju je sicer prisotna tudi teorija pedagoškega konstruktiviz-
ma, vendar v veliko manjši meri, kot problematična pa se je ponekod iz-
kazala teorija komunikacije, ki naj bi jo muzealci pri delu z obiskoval-
ci upoštevali. Tako je mogoče skleniti, da se skozi umetnostne muzeje
– kljub politiki dostopnosti oziroma zagotavljanja enakih možnosti –
reproducirajo družbene neenakosti, kar je potrditev znane Bourdieuje-
ve teze na širšem področju vzgoje in izobraževanja. Umetnostni muze-
ji pri nas so navidezno oziroma »lažno« dostopni, saj so dostopni pred-
vsem poznavalcem.
Pri dostopnosti pa v bistvu ne gre za vprašanje, ali imeti strokoven
pristop ali ne, ampak kakšen naj ta transfer umetnostnozgodovinskega
znanja v muzeju dejansko bo. Muzejska interpretacija je namreč pouče-
valna metoda. K sklepu, da moramo na avtoriteto kustosa gledati pozi-
tivno, napeljujejo tisti rezultati obiskovalčevega diskurza, ki so pokaza-
li, da obiskovalci za razumevanje umetnin potrebujejo kontekst. Infor-
macije so povečini iskali tako poznavalci kot nepoznavalci, čeprav so bili
slednji pripravljeni v to vložiti manj. Znanje je torej potrebno. Neskladja
med obiskovalčevim in umetnostnozgodovinskim diskurzom predvsem
opozarjajo na ustreznost prenašanja kustosovega znanja na obiskovalce.
V tem smislu so zanimivi tisti rezultati raziskave med realnimi obi-
skovalci muzeja, ki kustose seznanjajo z naravnimi procesi estetskega do-
dostopnost (obiskanost) muzejev, pa je dostopnost za strokovno in šir-
šo javnost (oziroma obiskovalce nasploh). Analiza institucionalnega dis-
kurza je pokazala še, da se dostopnost eksplicitno povezuje tudi z vzgojo
in izobraževanjem: posredovanjem znanja, oblikovanjem vrednot, razvi-
janjem pozitivnega odnosa do umetnosti, kulture. Diskurz o dostopno-
sti je močnejši na področju »kulturna dediščina« in šibkejši na podro-
čju »likovna umetnost«, kjer najdemo tudi diskurz o produkciji ume-
tnosti. Slednji se v muzejskem kontekstu ne ukvarja s komunikacijskim
oziroma vzgojnim potencialom umetnosti, kot je pokazala analiza ume-
tnostnozgodovinskih kritik, oziroma v svoje središče niti ne postavlja
muzejskega obiskovalca, kot je pokazala analiza galerijskih lastnih ob-
jav. A če muzej pojmujemo kot prostor razumevanja umetnosti, potem
končni cilj razstave ni postavljena umetnina, ampak obiskovalčevo sre-
čanje z njo. Da je diskurz o produkciji umetnosti v primerjavi z diskur-
zom o dostopnosti v tem muzeju prevladujoč, kaže razmerje teorij, na
katerih v praksi temelji interpretacija. Prevladujoča je umetnostna zgo-
dovina, ki se v praksi kaže v poudarjenem disciplinarnem pristopu, ka-
terega posledica je nagovarjanje občinstva z bogatim kulturnim kapita-
lom. V muzeju je sicer prisotna tudi teorija pedagoškega konstruktiviz-
ma, vendar v veliko manjši meri, kot problematična pa se je ponekod iz-
kazala teorija komunikacije, ki naj bi jo muzealci pri delu z obiskoval-
ci upoštevali. Tako je mogoče skleniti, da se skozi umetnostne muzeje
– kljub politiki dostopnosti oziroma zagotavljanja enakih možnosti –
reproducirajo družbene neenakosti, kar je potrditev znane Bourdieuje-
ve teze na širšem področju vzgoje in izobraževanja. Umetnostni muze-
ji pri nas so navidezno oziroma »lažno« dostopni, saj so dostopni pred-
vsem poznavalcem.
Pri dostopnosti pa v bistvu ne gre za vprašanje, ali imeti strokoven
pristop ali ne, ampak kakšen naj ta transfer umetnostnozgodovinskega
znanja v muzeju dejansko bo. Muzejska interpretacija je namreč pouče-
valna metoda. K sklepu, da moramo na avtoriteto kustosa gledati pozi-
tivno, napeljujejo tisti rezultati obiskovalčevega diskurza, ki so pokaza-
li, da obiskovalci za razumevanje umetnin potrebujejo kontekst. Infor-
macije so povečini iskali tako poznavalci kot nepoznavalci, čeprav so bili
slednji pripravljeni v to vložiti manj. Znanje je torej potrebno. Neskladja
med obiskovalčevim in umetnostnozgodovinskim diskurzom predvsem
opozarjajo na ustreznost prenašanja kustosovega znanja na obiskovalce.
V tem smislu so zanimivi tisti rezultati raziskave med realnimi obi-
skovalci muzeja, ki kustose seznanjajo z naravnimi procesi estetskega do-
